Page 134 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 134
preživetje in podjetnost
vala samo določenim skupinam podložnikov, ki so jim praviloma nalagala
tudi urbarialne dajatve od te dejavnosti. Soseska v Selu v Vipavski dolini je
bila, denimo, dolžna goriškemu gospostvu oddajati jerebice (Pavlin 2006,
68, 171), podobno posamezne kmetije v Čiginju in Volčah na Tolminskem
jerebice in kljunače (Kos 1948, 64–5), škofjeloški urbar iz leta 1318 pa navaja
celo vrsto vasi v Selški in Poljanski dolini, ki so oddajale ujede – sokole in
jastrebe (Blaznik 1963, 213). Blejske podložnike v Gorjah, Rečici, Žirovnici
in Dvorski vasi je bremenila dajatev kunjih kož (Bizjak 2006b, 188, 196–
9). Posebno pravico do lova na gamse so uživali bohinjski podložniki ra-
dovljiškega gospostva v Studorju, domnevno kot odškodnino za straženje
deželne meje proti Beneški republiki (Kaspret 1889, 95). Kmetom je bil do-
voljen tudi lov na zveri, ki so jim povzročale škodo. Znan je primer s kon-
ca 15. stoletja, ko so blejski podložniki uplenili štiri medvede, ki so dalj časa
pustošili njihove črede. Ko je oskrbnik od njih terjal določen delež izple-
na za grajsko kuhinjo, se je izkazalo, da so kmetje celoten ulov že prodali v
Radovljico, kar prej kot ne kaže na neko utečeno prakso zalaganja lokalne-
ga trga z divjačino (Kaspret 1889, 83).
Nekaj podobnega je veljalo za ribolov. Tudi ribolovna pravica je prvot-
no načeloma pripadala gospostvu; tako jo je, denimo, freisinška škofija
na škofjeloškem ozemlju pridobila z darovnicami v 10. stoletju, vendar so
škofje v poznem srednjem veku posamezne revirje podeljevali svojim urad-
nikom oz. lokalnemu plemstvu. Ob koncu 15. stoletja je bil le še ribolov v
Sori od sotočja do meje gospostva pridržan škofu, Poljanska Sora in neka-
teri potoki v Selški dolini so pripadali oskrbniku gospostva, Selška Sora pa
gospodarskemu upravniku, kaščarju (Bizjak 2013, 87). V nekaterih primer-
ih pa so pravico do ribolova prejeli tudi podložniki. Takšna je bila situacija
na ozemlju radovljiškega gospostva v Bohinju. Tamkajšnji kmetje so lovi-
li ribe v Bohinjskem jezeru, v Savi Bohinjki do Bohinjske Bele ter v potokih
Velika in Mala Suha ter v Radovni. Ta pravica je bila povezana z urbarial-
no oddajo rib, nedvomno pa podložniki pri tej dejavnosti niso zapostavljali
lastnih koristi, na kar je mogoče sklepati iz ogorčenega boja, razvidnega iz
pritožb, ki jih je povzročilo kratenje teh pravic s strani oskrbnika blejskega
gospostva (Kaspret 1889, 91–5). Podložniško ribolovno pravico najdemo še
v goriškem gospostvu, in sicer v Podgori pri Gorici, Orehovljah, Vogrskem,
Čepovanu in Prvačini (Kos 1954, 155, 158, 161, 165, 188) in verjetno še kje.
Nenazadnje je nanjo mogoče sklepati iz praktično vsakotedenskih izdatkov
za nakup rib v registru gornjegrajskega gospostva s konca 15. oz. z zač etka
16. stoletja (Bizjak 2013, 87).
132
vala samo določenim skupinam podložnikov, ki so jim praviloma nalagala
tudi urbarialne dajatve od te dejavnosti. Soseska v Selu v Vipavski dolini je
bila, denimo, dolžna goriškemu gospostvu oddajati jerebice (Pavlin 2006,
68, 171), podobno posamezne kmetije v Čiginju in Volčah na Tolminskem
jerebice in kljunače (Kos 1948, 64–5), škofjeloški urbar iz leta 1318 pa navaja
celo vrsto vasi v Selški in Poljanski dolini, ki so oddajale ujede – sokole in
jastrebe (Blaznik 1963, 213). Blejske podložnike v Gorjah, Rečici, Žirovnici
in Dvorski vasi je bremenila dajatev kunjih kož (Bizjak 2006b, 188, 196–
9). Posebno pravico do lova na gamse so uživali bohinjski podložniki ra-
dovljiškega gospostva v Studorju, domnevno kot odškodnino za straženje
deželne meje proti Beneški republiki (Kaspret 1889, 95). Kmetom je bil do-
voljen tudi lov na zveri, ki so jim povzročale škodo. Znan je primer s kon-
ca 15. stoletja, ko so blejski podložniki uplenili štiri medvede, ki so dalj časa
pustošili njihove črede. Ko je oskrbnik od njih terjal določen delež izple-
na za grajsko kuhinjo, se je izkazalo, da so kmetje celoten ulov že prodali v
Radovljico, kar prej kot ne kaže na neko utečeno prakso zalaganja lokalne-
ga trga z divjačino (Kaspret 1889, 83).
Nekaj podobnega je veljalo za ribolov. Tudi ribolovna pravica je prvot-
no načeloma pripadala gospostvu; tako jo je, denimo, freisinška škofija
na škofjeloškem ozemlju pridobila z darovnicami v 10. stoletju, vendar so
škofje v poznem srednjem veku posamezne revirje podeljevali svojim urad-
nikom oz. lokalnemu plemstvu. Ob koncu 15. stoletja je bil le še ribolov v
Sori od sotočja do meje gospostva pridržan škofu, Poljanska Sora in neka-
teri potoki v Selški dolini so pripadali oskrbniku gospostva, Selška Sora pa
gospodarskemu upravniku, kaščarju (Bizjak 2013, 87). V nekaterih primer-
ih pa so pravico do ribolova prejeli tudi podložniki. Takšna je bila situacija
na ozemlju radovljiškega gospostva v Bohinju. Tamkajšnji kmetje so lovi-
li ribe v Bohinjskem jezeru, v Savi Bohinjki do Bohinjske Bele ter v potokih
Velika in Mala Suha ter v Radovni. Ta pravica je bila povezana z urbarial-
no oddajo rib, nedvomno pa podložniki pri tej dejavnosti niso zapostavljali
lastnih koristi, na kar je mogoče sklepati iz ogorčenega boja, razvidnega iz
pritožb, ki jih je povzročilo kratenje teh pravic s strani oskrbnika blejskega
gospostva (Kaspret 1889, 91–5). Podložniško ribolovno pravico najdemo še
v goriškem gospostvu, in sicer v Podgori pri Gorici, Orehovljah, Vogrskem,
Čepovanu in Prvačini (Kos 1954, 155, 158, 161, 165, 188) in verjetno še kje.
Nenazadnje je nanjo mogoče sklepati iz praktično vsakotedenskih izdatkov
za nakup rib v registru gornjegrajskega gospostva s konca 15. oz. z zač etka
16. stoletja (Bizjak 2013, 87).
132
