Page 132 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 132
preživetje in podjetnost
prodaje, zastave in zakupi) med imetniki zemljiških gospostev, ki so bili v
glavnem omejeni na cerkveno in posvetno plemstvo (Otorepec 1995).1 Proti
koncu srednjega veka, v manjši meri in le na najnižjem nivoju so se v ta pro-
ces vključevali tudi nekateri meščani.
Tekom srednjega veka je nadzor nad izkoriščanjem gozda večinoma
ohranjalo zemljiško gospostvo preko svojega upravnega aparata (v loškem
gospostvu ima na primer vsak zemljiški urad svojega gozdarja – vorstar-
ius). V obliki podložniške tlake – sečnja, plavljenje in odvoz gradbenega
in kurilnega lesa, žganje apna, sekanje šibja in kolov (Blaznik 1963, 219–
21) – ali pa dajatev – oddaja klanih desk oz. skodel, kolov za vinograde,
šibja za obroče sodov (Bizjak 2006b, 60, 77; Bizjak 2007, 88, 122; Bizjak in
Žižek 2010, 36–7; Bizjak 2013, 88)2 – so bila običajno regulirana dela, ki so
se nanašala na črpanje gozdnih surovin za potrebe gospostva. Poleg tega so
gospostva svojim podložnikom dovoljevala koriščenje omenjenih surovin
za lastne potrebe, praviloma posameznim soseskam na določenem ozem-
lju. Slednje je razvidno iz listin, ki regulirajo spore med podložniki ra-
zličnih gospostev, ki so nastali na mejnih ozemljih oz. tam, kjer je po prin-
cipu fevdalnega partikularizma prišlo do nastanka oz. odcepljanja novih
gospostev iz okvira prvotnih.3
Vsekakor pa se podložniki niso vedno držali omejitev, ki so pogojeva
le zgolj njihovo lastno uporabo v okviru kmečkega gospodarstva. V sporih
med radovljiškimi podložniki in blejskim oskrbnikom s konca 15. stoletja
je omenjeno, da kmetje plavijo iz gozdov več lesa, kot ga sami potrebujejo
(Kaspret 1889, 90). Že v urbarjih s konca 15. stoletja najdemo ponekod ur-
barialno oddajo različnih lesnih polizdelkov (žagane in klane deske, sko-
dle, hlode), včasih kot nazivno dajatev, včasih pa kot nadomestilo oz. pro-
tivrednost za neko drugo obveznost (Kos 1954, 252). Oboje kaže na presežno
izkoriščanje lesa, ki se je v končni fazi znašel tudi na trgu.4 Že od konca 14.
stoletja dalje obračuni škofjeloškega gospostva izkazujejo znatne izdatke za
gradbeni les, ki je nedvomno izviral z ozemlja gospostva (Bizjak 2013, 88).
Iz podrobnejših virov iz devetdesetih let 15. stoletja je razvidno, da so za ta
1 Številni primeri so v obliki regestov zbrani v Otorepec (1995).
2 K temu še DAK, HS 122, fol. 119. Prim. tudi Bizjak (2013, 88).
3 Tipičen primer je več kot stoletje trajajoč spor med gospostvom Škofja Loka in mes-
tom Kranj, ki je nastal zaradi konfliktov v zvezi z izkoriščanjem obmejnega gozda v
Besnici; obširno o tem Žontar (1939, 79–88). Razen tega še nekaj izbranih primerov:
ARS, AS 1063, 1402–VII–29; AS 1063, 1437–VI–22; AS 1063, 1459–VIII–4.
4 Na primer les, ki so ga ob koncu 15. stoletja sekali in splavljali bohinjski podložniki
(Zwitter 2013, 96).
130
prodaje, zastave in zakupi) med imetniki zemljiških gospostev, ki so bili v
glavnem omejeni na cerkveno in posvetno plemstvo (Otorepec 1995).1 Proti
koncu srednjega veka, v manjši meri in le na najnižjem nivoju so se v ta pro-
ces vključevali tudi nekateri meščani.
Tekom srednjega veka je nadzor nad izkoriščanjem gozda večinoma
ohranjalo zemljiško gospostvo preko svojega upravnega aparata (v loškem
gospostvu ima na primer vsak zemljiški urad svojega gozdarja – vorstar-
ius). V obliki podložniške tlake – sečnja, plavljenje in odvoz gradbenega
in kurilnega lesa, žganje apna, sekanje šibja in kolov (Blaznik 1963, 219–
21) – ali pa dajatev – oddaja klanih desk oz. skodel, kolov za vinograde,
šibja za obroče sodov (Bizjak 2006b, 60, 77; Bizjak 2007, 88, 122; Bizjak in
Žižek 2010, 36–7; Bizjak 2013, 88)2 – so bila običajno regulirana dela, ki so
se nanašala na črpanje gozdnih surovin za potrebe gospostva. Poleg tega so
gospostva svojim podložnikom dovoljevala koriščenje omenjenih surovin
za lastne potrebe, praviloma posameznim soseskam na določenem ozem-
lju. Slednje je razvidno iz listin, ki regulirajo spore med podložniki ra-
zličnih gospostev, ki so nastali na mejnih ozemljih oz. tam, kjer je po prin-
cipu fevdalnega partikularizma prišlo do nastanka oz. odcepljanja novih
gospostev iz okvira prvotnih.3
Vsekakor pa se podložniki niso vedno držali omejitev, ki so pogojeva
le zgolj njihovo lastno uporabo v okviru kmečkega gospodarstva. V sporih
med radovljiškimi podložniki in blejskim oskrbnikom s konca 15. stoletja
je omenjeno, da kmetje plavijo iz gozdov več lesa, kot ga sami potrebujejo
(Kaspret 1889, 90). Že v urbarjih s konca 15. stoletja najdemo ponekod ur-
barialno oddajo različnih lesnih polizdelkov (žagane in klane deske, sko-
dle, hlode), včasih kot nazivno dajatev, včasih pa kot nadomestilo oz. pro-
tivrednost za neko drugo obveznost (Kos 1954, 252). Oboje kaže na presežno
izkoriščanje lesa, ki se je v končni fazi znašel tudi na trgu.4 Že od konca 14.
stoletja dalje obračuni škofjeloškega gospostva izkazujejo znatne izdatke za
gradbeni les, ki je nedvomno izviral z ozemlja gospostva (Bizjak 2013, 88).
Iz podrobnejših virov iz devetdesetih let 15. stoletja je razvidno, da so za ta
1 Številni primeri so v obliki regestov zbrani v Otorepec (1995).
2 K temu še DAK, HS 122, fol. 119. Prim. tudi Bizjak (2013, 88).
3 Tipičen primer je več kot stoletje trajajoč spor med gospostvom Škofja Loka in mes-
tom Kranj, ki je nastal zaradi konfliktov v zvezi z izkoriščanjem obmejnega gozda v
Besnici; obširno o tem Žontar (1939, 79–88). Razen tega še nekaj izbranih primerov:
ARS, AS 1063, 1402–VII–29; AS 1063, 1437–VI–22; AS 1063, 1459–VIII–4.
4 Na primer les, ki so ga ob koncu 15. stoletja sekali in splavljali bohinjski podložniki
(Zwitter 2013, 96).
130
