Page 133 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 133
5: integriranje dohodkov v kmečki ekonomiji v poznem srednjem veku
les plačevali določenim podložnikom iz posameznih uradov gospostva (na
primer koroški in brodski).5 Takšen notranji odkup se gotovo ni nanašal na
surovino, ki je že tako pripadala gospostvu, pač pa na delo podložnikov,
ki so les posekali, predelali v polizdelke (deske, skodle …), ga dostavili na
želeno lokacijo in si s tem pridobili dodaten zaslužek. Zadevni seznam iz
leta 1491 navaja 20 podložnikov, ki so za lesene polizdelke skupaj prejeli 46
mark in pol (zneski za posamezne podložnike so se gibali med pol in šesti-
mi markami), kar je, za primerjavo, predstavljalo vrednost 23.000 strešnih
skodel.6
Vseskozi je bilo prisotno tudi nabiranje različnih plodov v gozdu, ven-
dar je v srednjem veku le redko dosegalo pomen gospodarske dejavnosti,
ki bi imela komercialni potencial ali bi bila vsaj zanimiva za zemljiško gos-
postvo. Takšno izjemo predstavlja na primer kostanj, ki so ga kot cenzual-
no dajatev oddajali nekateri podložniki dolenjskih gospostev Kostanjevica
in Štatenberk ter števerjanski podložniki goriškega gospostva (Bizjak 2016,
85–6, 120; Pavlin 2006, 141–4). Dejstvo, da je bil kostanj predmet urbari-
alne oddaje, kaže na to, da je nabiranje teh plodov že zelo zgodaj doseglo
občuten obseg. Nedvomno so del te bere podložniki prodali tudi na trgu.
Podobno je bilo verjetno tudi z nabiranjem žira in želoda za prašičjo krmo
oz. pašo prašičev v gozdovih, za kar so podložniki gospostvu plačeva-
li določeno odškodnino v obliki dajatve, imenovane žirnina (aßrecht).7 V
vaseh radovljiškega gospostva v okolici peračiškega gozda je v letih, ko je
obrodil žir, vsak podložnik, ki je v gozdu pasel prašiče, oddajal gospostvu
po eno svinjs ko pleče. Tudi splošna dajatev za uporabo gozda (vorstrecht) je
bila (verjetno v teku časa) prilagojena svinjereji; poravnavali so jo s pečeni-
cami.8 Težko bi razumeli zavestno odločitev plačevanja takšne odškod-
nine s strani podložnikov, če ne bi mogli pričakovati povrnitve, denimo,
s prodajo mesa, niti ne bi bila takšna dajatev smiselna s strani gospostva,
če bi bila svinjereja v zadostni meri regulirana z oddajo prašičev oz. svinjs-
kega mesa. Verjetneje je pobiranje žirnine odraz povečanega obsega pod-
ložniške svinjereje, ki je bila vsaj deloma tudi tržno usmerjena.
Pravice do lova so bili kmetje deležni le v zelo omejenem obsegu. V
najboljšem primeru jim je bilo dovoljeno loviti malo divjad, le izjemoma
tudi kaj večjega. Zemljiška gospostva so pravico do lova običajno podelje-
5 Register izdatkov 1491, AEM, Heckenstaller's Frisingensia 164, fol. 5.
6 Za ceno glej Bizjak 2003, 105–6.
7 Posamezni primeri v škofjeloških urbarjih (Blaznik 1963, 145, 191, 202, 365).
8 Urbar Radovljica 1498, AS 174, šk. 246, p. 102.
131
les plačevali določenim podložnikom iz posameznih uradov gospostva (na
primer koroški in brodski).5 Takšen notranji odkup se gotovo ni nanašal na
surovino, ki je že tako pripadala gospostvu, pač pa na delo podložnikov,
ki so les posekali, predelali v polizdelke (deske, skodle …), ga dostavili na
želeno lokacijo in si s tem pridobili dodaten zaslužek. Zadevni seznam iz
leta 1491 navaja 20 podložnikov, ki so za lesene polizdelke skupaj prejeli 46
mark in pol (zneski za posamezne podložnike so se gibali med pol in šesti-
mi markami), kar je, za primerjavo, predstavljalo vrednost 23.000 strešnih
skodel.6
Vseskozi je bilo prisotno tudi nabiranje različnih plodov v gozdu, ven-
dar je v srednjem veku le redko dosegalo pomen gospodarske dejavnosti,
ki bi imela komercialni potencial ali bi bila vsaj zanimiva za zemljiško gos-
postvo. Takšno izjemo predstavlja na primer kostanj, ki so ga kot cenzual-
no dajatev oddajali nekateri podložniki dolenjskih gospostev Kostanjevica
in Štatenberk ter števerjanski podložniki goriškega gospostva (Bizjak 2016,
85–6, 120; Pavlin 2006, 141–4). Dejstvo, da je bil kostanj predmet urbari-
alne oddaje, kaže na to, da je nabiranje teh plodov že zelo zgodaj doseglo
občuten obseg. Nedvomno so del te bere podložniki prodali tudi na trgu.
Podobno je bilo verjetno tudi z nabiranjem žira in želoda za prašičjo krmo
oz. pašo prašičev v gozdovih, za kar so podložniki gospostvu plačeva-
li določeno odškodnino v obliki dajatve, imenovane žirnina (aßrecht).7 V
vaseh radovljiškega gospostva v okolici peračiškega gozda je v letih, ko je
obrodil žir, vsak podložnik, ki je v gozdu pasel prašiče, oddajal gospostvu
po eno svinjs ko pleče. Tudi splošna dajatev za uporabo gozda (vorstrecht) je
bila (verjetno v teku časa) prilagojena svinjereji; poravnavali so jo s pečeni-
cami.8 Težko bi razumeli zavestno odločitev plačevanja takšne odškod-
nine s strani podložnikov, če ne bi mogli pričakovati povrnitve, denimo,
s prodajo mesa, niti ne bi bila takšna dajatev smiselna s strani gospostva,
če bi bila svinjereja v zadostni meri regulirana z oddajo prašičev oz. svinjs-
kega mesa. Verjetneje je pobiranje žirnine odraz povečanega obsega pod-
ložniške svinjereje, ki je bila vsaj deloma tudi tržno usmerjena.
Pravice do lova so bili kmetje deležni le v zelo omejenem obsegu. V
najboljšem primeru jim je bilo dovoljeno loviti malo divjad, le izjemoma
tudi kaj večjega. Zemljiška gospostva so pravico do lova običajno podelje-
5 Register izdatkov 1491, AEM, Heckenstaller's Frisingensia 164, fol. 5.
6 Za ceno glej Bizjak 2003, 105–6.
7 Posamezni primeri v škofjeloških urbarjih (Blaznik 1963, 145, 191, 202, 365).
8 Urbar Radovljica 1498, AS 174, šk. 246, p. 102.
131
