Page 146 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 146
preživetje in podjetnost
Vendar tudi ta sporazum ni mogel zaustaviti začetih in dobro utečenih
procesov oz. vedno večjega obsega kmečke trgovine. Že v dvajsetih letih
16. stoletja so zemljiške gospode in mesta na Kranjskem razmere ponovno
privedle za pogajalsko mizo, kjer je bilo sporazum iz leta 1492 potrebno
revidirati v korist kmečke trgovine (Žontar 1956–57, 35 sl.). Glede na naved-
be meščanov iz približno istega časa je imelo kmečko trgovanje med vsemi
deželami ravno na Kranjskem največji obseg (Gestrin 1965, 42).
3.1 Trgovina s soljo
Trgovina s soljo je bila v slovenskem prostoru od nekdaj zelo specifična.
Načini oskrbe s to esencialno življenjsko potrebščino so se na starih pose-
litvenih območjih razvili že v davnini in v srednjem veku niso bili podvr-
ženi kakim korenitim spremembam. V grobem je bil slovenski prostor tra-
dicionalno razdeljen na vplivni območji kamene soli iz alpskih rudnikov
(Aussee, Hallein) in jadranske morske soli. V 14. stoletju se je med tema ob-
močjema izoblikovala solna meja, ki je potekala vzdolž Karavank, zajela
Savinjsko dolino in se spustila na Savo (Vilfan 1962, 133; Gestrin 1965, 153).
Zahodni in osrednji slovenski prostor se je tako oskrboval z jadransko soljo,
ki pa je odjemalce kljub prepovedim dostikrat našla tudi severno in vzhod-
no od solne meje (Gestrin 1965, 153). Ker je mreža vodotokov na tem ozem-
lju za rečno plovbo proti Jadranskemu morju zelo neugodna in je bila že
tako razmeroma cenena sol prepuščena dražjemu tovorništvu po kopnem
– kar je posledično prinašalo visoke stroške transporta za količinsko obsež-
no in za trgovino malo donosno blago –, se z vznikom mest poklicni trgov-
ci na tem področju niso mogli uveljaviti in trgovanje s soljo je ostalo tradi-
cionalno v rokah kmečkega prebivalstva (Vilfan 1962, 134). Gornjegrajski
urbar iz leta 1426 navaja seznam podložnikov, ki so bili dolžni za potrebe
gospostva tovoriti sol iz Slovenskega primorja. Letno so izvedli okoli 36 ob-
veznih tovorniških poti (»voženj«), pri tem pa je zanimivo, da so podložni-
ki vsako tovorjenje lahko kompenzirali z enim tovorom soli, kar kaže na to,
da so sol tovorili tudi v lastni režiji (Gestrin 1952–53, 505, 506; Orožen 1876,
320–2). Podobno je 75 podložnikov stiškega samostana iz Trsta letno tovo-
rilo po en tovor soli (Kosi 1998, 72; Grebenc 1973, 112).
3.2 Trgovina z drobnico z Visoke Gorenjske v Furlanijo
V dokumentaciji v zvezi s sporom med podložniki radovljiškega gospostva
in blejskim oskrbnikom Hartmanom Kreigom s preloma 15. in 16. stoletja
so se ohranila poročila o trgovanju tamkajšnjih kmetov z živino v Italijo,
144
Vendar tudi ta sporazum ni mogel zaustaviti začetih in dobro utečenih
procesov oz. vedno večjega obsega kmečke trgovine. Že v dvajsetih letih
16. stoletja so zemljiške gospode in mesta na Kranjskem razmere ponovno
privedle za pogajalsko mizo, kjer je bilo sporazum iz leta 1492 potrebno
revidirati v korist kmečke trgovine (Žontar 1956–57, 35 sl.). Glede na naved-
be meščanov iz približno istega časa je imelo kmečko trgovanje med vsemi
deželami ravno na Kranjskem največji obseg (Gestrin 1965, 42).
3.1 Trgovina s soljo
Trgovina s soljo je bila v slovenskem prostoru od nekdaj zelo specifična.
Načini oskrbe s to esencialno življenjsko potrebščino so se na starih pose-
litvenih območjih razvili že v davnini in v srednjem veku niso bili podvr-
ženi kakim korenitim spremembam. V grobem je bil slovenski prostor tra-
dicionalno razdeljen na vplivni območji kamene soli iz alpskih rudnikov
(Aussee, Hallein) in jadranske morske soli. V 14. stoletju se je med tema ob-
močjema izoblikovala solna meja, ki je potekala vzdolž Karavank, zajela
Savinjsko dolino in se spustila na Savo (Vilfan 1962, 133; Gestrin 1965, 153).
Zahodni in osrednji slovenski prostor se je tako oskrboval z jadransko soljo,
ki pa je odjemalce kljub prepovedim dostikrat našla tudi severno in vzhod-
no od solne meje (Gestrin 1965, 153). Ker je mreža vodotokov na tem ozem-
lju za rečno plovbo proti Jadranskemu morju zelo neugodna in je bila že
tako razmeroma cenena sol prepuščena dražjemu tovorništvu po kopnem
– kar je posledično prinašalo visoke stroške transporta za količinsko obsež-
no in za trgovino malo donosno blago –, se z vznikom mest poklicni trgov-
ci na tem področju niso mogli uveljaviti in trgovanje s soljo je ostalo tradi-
cionalno v rokah kmečkega prebivalstva (Vilfan 1962, 134). Gornjegrajski
urbar iz leta 1426 navaja seznam podložnikov, ki so bili dolžni za potrebe
gospostva tovoriti sol iz Slovenskega primorja. Letno so izvedli okoli 36 ob-
veznih tovorniških poti (»voženj«), pri tem pa je zanimivo, da so podložni-
ki vsako tovorjenje lahko kompenzirali z enim tovorom soli, kar kaže na to,
da so sol tovorili tudi v lastni režiji (Gestrin 1952–53, 505, 506; Orožen 1876,
320–2). Podobno je 75 podložnikov stiškega samostana iz Trsta letno tovo-
rilo po en tovor soli (Kosi 1998, 72; Grebenc 1973, 112).
3.2 Trgovina z drobnico z Visoke Gorenjske v Furlanijo
V dokumentaciji v zvezi s sporom med podložniki radovljiškega gospostva
in blejskim oskrbnikom Hartmanom Kreigom s preloma 15. in 16. stoletja
so se ohranila poročila o trgovanju tamkajšnjih kmetov z živino v Italijo,
144
