Page 147 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 147
5: integriranje dohodkov v kmečki ekonomiji v poznem srednjem veku
proti Bovcu, Tolminu in Čedadu. V pritožbi, ki so jo radovljiški podložni-
ki naslovili na cesarja, navajajo, da jim je Kraig prepovedal goniti črede ži-
vine, namenjene prodaji, v Italijo, po običajnih poteh; posluževati se mora-
jo brezpotij, zaradi česar se veliko živali pobije in podložniki tako utrpijo
precejšno škodo. Kraig je v svojem zagovoru pojasnjeval, da radovljiški
podložn iki svoje ogromne črede koštrunov, ki štejejo po tisoč in več ži-
vali, gonijo skozi Bohinj v času najboljše paše in s tem opustošijo pašnike
podložnikov blejskega gospostva (Kaspret 1889, 77, 98–9, 121–2).
3.3 Vozna tlaka oz. urbarialna obveznost tovorjenja kot odskočna
deska za »poklicno« trgovino na dolge razdalje
Posamezna zemljiška gospostva so nekaterim svojim podložnikom nala-
gala obveznost tovorjenja blaga, ki so ga za svoje potrebe uvažala iz sosed
njih dežel. V Gornjem Gradu je poleg omenjenih tovornikov s soljo obsta-
jala skupina podložnikov, ki jih je bremenilo tovorjenje olja in špecerije iz
Italije. Tovorniško pot z enim konjem je bilo mogoče odkupiti z denarjem
v višini ene marke in pol (Gestrin 1952–53, 505, 506; Orožen 1876, 320–2).
Stiški menihi so na svoji razprostranjeni posesti tovorniške obveznosti raz-
poredili po geografskem načelu; podložnike iz širše okolice Domžal so bre-
menile tovorniške poti na Štajersko (v smeri Ptuja in Radgone), kmetje na
Dolenjskem (v zaledju Turjaka) pa so oskrbovali samostan z dobrinami iz
primorja (Grebenc 1973, 112). Še izpovednejše podatke imamo za škofjeloško
gospostvo. Freisinški škofje so se v poznem srednjem veku redno oskrbo-
vali z vinom iz Slovenskega primorja, predvsem z rebulo, ki je predstav
ljala nadvse pomembno tržno blago.48 Bavarska škofija, ki je leta 1067 sicer
od kralja Henrika IV. prejela posest v zaledju Kopra, ki pa je, kot kaže, os-
tala nerealizirana (Štih 2005, 44), v poznem srednjem veku ni posedovala
zemljiških kompleksov v Sredozemlju, kjer bi lahko v lastni režiji pridelo-
vala visokokakovostna vina. Zato pa je izkoriščala neposredno bližino svo-
jih kranjskih gospostev in preko Škofje Loke letno uvažala občutne količine
rebule, občasno tudi muškata (musskatel; Bizjak 2009, 144), iz Trsta (ome-
nja se tudi Vipava). Pošiljko, za katero so običajno potrebovali deset konj
(10 tovorov rebule je obsegalo med 23 in 30 urn vina49), so v Škofji Loki pre-
tovorili in poslali naprej, navadno do Oberwölza na Zgornjem Štajerskem,
kjer je uprava tamkajšnjega freisinškega gospostva poskrbela za nadaljnji
transport. Vino so tovorili podložniki v okviru svojih delovnih obveznos
48 Glej zgoraj, op. 13.
49 Prostornina tržaške urne je znašala okoli 65 litrov, Herkov 1982–85, 463–4.
145
proti Bovcu, Tolminu in Čedadu. V pritožbi, ki so jo radovljiški podložni-
ki naslovili na cesarja, navajajo, da jim je Kraig prepovedal goniti črede ži-
vine, namenjene prodaji, v Italijo, po običajnih poteh; posluževati se mora-
jo brezpotij, zaradi česar se veliko živali pobije in podložniki tako utrpijo
precejšno škodo. Kraig je v svojem zagovoru pojasnjeval, da radovljiški
podložn iki svoje ogromne črede koštrunov, ki štejejo po tisoč in več ži-
vali, gonijo skozi Bohinj v času najboljše paše in s tem opustošijo pašnike
podložnikov blejskega gospostva (Kaspret 1889, 77, 98–9, 121–2).
3.3 Vozna tlaka oz. urbarialna obveznost tovorjenja kot odskočna
deska za »poklicno« trgovino na dolge razdalje
Posamezna zemljiška gospostva so nekaterim svojim podložnikom nala-
gala obveznost tovorjenja blaga, ki so ga za svoje potrebe uvažala iz sosed
njih dežel. V Gornjem Gradu je poleg omenjenih tovornikov s soljo obsta-
jala skupina podložnikov, ki jih je bremenilo tovorjenje olja in špecerije iz
Italije. Tovorniško pot z enim konjem je bilo mogoče odkupiti z denarjem
v višini ene marke in pol (Gestrin 1952–53, 505, 506; Orožen 1876, 320–2).
Stiški menihi so na svoji razprostranjeni posesti tovorniške obveznosti raz-
poredili po geografskem načelu; podložnike iz širše okolice Domžal so bre-
menile tovorniške poti na Štajersko (v smeri Ptuja in Radgone), kmetje na
Dolenjskem (v zaledju Turjaka) pa so oskrbovali samostan z dobrinami iz
primorja (Grebenc 1973, 112). Še izpovednejše podatke imamo za škofjeloško
gospostvo. Freisinški škofje so se v poznem srednjem veku redno oskrbo-
vali z vinom iz Slovenskega primorja, predvsem z rebulo, ki je predstav
ljala nadvse pomembno tržno blago.48 Bavarska škofija, ki je leta 1067 sicer
od kralja Henrika IV. prejela posest v zaledju Kopra, ki pa je, kot kaže, os-
tala nerealizirana (Štih 2005, 44), v poznem srednjem veku ni posedovala
zemljiških kompleksov v Sredozemlju, kjer bi lahko v lastni režiji pridelo-
vala visokokakovostna vina. Zato pa je izkoriščala neposredno bližino svo-
jih kranjskih gospostev in preko Škofje Loke letno uvažala občutne količine
rebule, občasno tudi muškata (musskatel; Bizjak 2009, 144), iz Trsta (ome-
nja se tudi Vipava). Pošiljko, za katero so običajno potrebovali deset konj
(10 tovorov rebule je obsegalo med 23 in 30 urn vina49), so v Škofji Loki pre-
tovorili in poslali naprej, navadno do Oberwölza na Zgornjem Štajerskem,
kjer je uprava tamkajšnjega freisinškega gospostva poskrbela za nadaljnji
transport. Vino so tovorili podložniki v okviru svojih delovnih obveznos
48 Glej zgoraj, op. 13.
49 Prostornina tržaške urne je znašala okoli 65 litrov, Herkov 1982–85, 463–4.
145
