Page 144 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 144
preživetje in podjetnost
3. Kmečka trgovina
Tekom srednjega veka je diferenciacija dejavnosti med agrarnim podežel
jem in tržno-obrtnimi urbanimi središči dobila trdni pravni okvir, ki pa
je – na obravnavanem ozemlju – že ob koncu 14. stoletja začel popuščati
pod pritiski dejanskih razmer. Že leta 1389 zasledimo prvo deželnoknež-
jo prepoved kmečke trgovine na Kranjskem, ki je po ugotovitvah vojvode
Alberta III. škodovala tako mestom in trgom kot tudi deželnoknežjim mit-
nicam.45 Tovrstne prepovedi so postale stalnica v drugi polovici 15. stoletja,
ko je problem postajal vedno bolj pereč. Ponavljajoče se uredbe46 nazorno
razkrivajo srž problema: po ustaljenih običajih so bili kmetje dolžni proiz
vodne viške svojih kmetij ponuditi trgovcem (in drugim kupcem) na lo-
kalnih tržiščih (trgih in mestih). Pri tem so bili primorani plačevati mitni-
no ob vstopu v mesto, lokalni trgovci pa so lahko blago nakupili po nizkih
cenah in služili s preprodajo. V želji za boljšim zaslužkom so kmetje svo-
je pridelke raje prodajali neposredno tujim trgovcem, ki so prihajali na po-
deželje in zaradi izogiba mitnin in vsaj enega posrednika dosegali boljše, a
še vedno konkurenčne cene. Prisotnost na lokalnih tržiščih je kmetom nu-
dila vpogled v razmere na trgu, na drugi strani pa so preko obveznosti to-
vorjenja, ki so jim jo nalagali zemljiški gospodje, postajali vedno mobil-
nejši ter spoznavali poti in pomembnejše centre v ožji ter širši okolici. Kot
logična posledica tega so se nekateri posamezniki od srede 14. stoletja dalje
vedno bolj vključevali tudi v trgovino na daljše razdalje; najprej so poveča-
li domet presežkov svoje proizvodnje, ki so jih začeli tovoriti preko dežel-
nih meja, kar pa je v končni fazi pripeljalo do precej obsežnejšega trgovanja
na daljše razdalje, saj so kmetje svoje blago zamenjevali za drugo (na pri-
mer železo, žito, sol, vino …), tega pa prodajali doma na Kranjskem ali celo
tovorili v druge dežele. Postopno so prevzemali vedno večji delež trgova-
nja s proizvodi podeželske obrti v smislu sistematičnega odjema pri proiz
vajalcih in rednega zalaganja trga, v končni fazi pa tudi posegali v trgova-
njez ostalim blagom.
V začetku devetdesetih let 15. stoletja je permanentni konflikt, na ka-
terega so neprestano opozarjala mesta in trgi, privedel tako daleč, da je
45 Klun 1855, št. 17. Iz listine je razbrati, da ne gre za prvo tovrstno prepoved, ampak se
izstavitelj sklicuje na predhodno podobno prepoved, ki sta jo izdala skupaj z bratom
Leopoldom, torej v času pred dedno delitvijo (1365–1379); glej Schwind in Dopsch
1895, št. 138.
46 Poznamo naslednje prepovedi kmečke trgovine in obrti: 1428–II–10, 1461–XII–15,
1461–XII–16, 1488–III–7, 1491–V–14; Otorepec 1958, 45, 68, 71, 72; Otorepec 1959,
19, 25.
142
3. Kmečka trgovina
Tekom srednjega veka je diferenciacija dejavnosti med agrarnim podežel
jem in tržno-obrtnimi urbanimi središči dobila trdni pravni okvir, ki pa
je – na obravnavanem ozemlju – že ob koncu 14. stoletja začel popuščati
pod pritiski dejanskih razmer. Že leta 1389 zasledimo prvo deželnoknež-
jo prepoved kmečke trgovine na Kranjskem, ki je po ugotovitvah vojvode
Alberta III. škodovala tako mestom in trgom kot tudi deželnoknežjim mit-
nicam.45 Tovrstne prepovedi so postale stalnica v drugi polovici 15. stoletja,
ko je problem postajal vedno bolj pereč. Ponavljajoče se uredbe46 nazorno
razkrivajo srž problema: po ustaljenih običajih so bili kmetje dolžni proiz
vodne viške svojih kmetij ponuditi trgovcem (in drugim kupcem) na lo-
kalnih tržiščih (trgih in mestih). Pri tem so bili primorani plačevati mitni-
no ob vstopu v mesto, lokalni trgovci pa so lahko blago nakupili po nizkih
cenah in služili s preprodajo. V želji za boljšim zaslužkom so kmetje svo-
je pridelke raje prodajali neposredno tujim trgovcem, ki so prihajali na po-
deželje in zaradi izogiba mitnin in vsaj enega posrednika dosegali boljše, a
še vedno konkurenčne cene. Prisotnost na lokalnih tržiščih je kmetom nu-
dila vpogled v razmere na trgu, na drugi strani pa so preko obveznosti to-
vorjenja, ki so jim jo nalagali zemljiški gospodje, postajali vedno mobil-
nejši ter spoznavali poti in pomembnejše centre v ožji ter širši okolici. Kot
logična posledica tega so se nekateri posamezniki od srede 14. stoletja dalje
vedno bolj vključevali tudi v trgovino na daljše razdalje; najprej so poveča-
li domet presežkov svoje proizvodnje, ki so jih začeli tovoriti preko dežel-
nih meja, kar pa je v končni fazi pripeljalo do precej obsežnejšega trgovanja
na daljše razdalje, saj so kmetje svoje blago zamenjevali za drugo (na pri-
mer železo, žito, sol, vino …), tega pa prodajali doma na Kranjskem ali celo
tovorili v druge dežele. Postopno so prevzemali vedno večji delež trgova-
nja s proizvodi podeželske obrti v smislu sistematičnega odjema pri proiz
vajalcih in rednega zalaganja trga, v končni fazi pa tudi posegali v trgova-
njez ostalim blagom.
V začetku devetdesetih let 15. stoletja je permanentni konflikt, na ka-
terega so neprestano opozarjala mesta in trgi, privedel tako daleč, da je
45 Klun 1855, št. 17. Iz listine je razbrati, da ne gre za prvo tovrstno prepoved, ampak se
izstavitelj sklicuje na predhodno podobno prepoved, ki sta jo izdala skupaj z bratom
Leopoldom, torej v času pred dedno delitvijo (1365–1379); glej Schwind in Dopsch
1895, št. 138.
46 Poznamo naslednje prepovedi kmečke trgovine in obrti: 1428–II–10, 1461–XII–15,
1461–XII–16, 1488–III–7, 1491–V–14; Otorepec 1958, 45, 68, 71, 72; Otorepec 1959,
19, 25.
142
