Page 222 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 222
preživetje in podjetnost
vedbi izgradnje gostišča s strani izredno podjetne vaške skupnosti Ažla v
18. stoletju, ki je na ta način želela prodajati višek pridelave svojega vina ter
oddajati gostišče v najem in tako pridobivati dodaten prihodek. V zaključ-
ku bo primer gostišča postavljen v kontekst integrirane kmečke ekonomije,
ki po svoji definiciji izhaja iz predpostavke, da so kmetje posegali po neag
rarnih virih dohodka ne le zaradi potrebe, ki je izvirala iz pomanjkanja vi-
rov za plačevanje dajatev, pač pa tudi zaradi priložnosti, ki so jim jih ponu-
jale ekonomske dejavnosti, razvite v njihovem okolju. Na tej podlagi bomo
poskušali ugotoviti, ali območje dolin lahko umestimo v ostala območja
predalpskega prostora, ki so se na enak ali podoben način in s podobnimi
razlogi posluževala kombiniranja agrarnih ter neagrarnih dejavnosti.
1. Agrarno gospodarstvo Nadiških dolin in struktura posesti
Gospodarstvo Nadiških dolin je deloma slonelo na različnih agrarnih de-
javnostih. Na skoraj celotnem območju dolin so se prebivalci ukvarjali s
poljedelstvom, za katerega sta bila značilna razmeroma skromen obseg in
kmetijski prispevek. O tem nam pričajo nekatere navedbe čedajskih prove-
ditorjev že iz 16. in 17. stoletja. Leta 1599 je proveditor Marcello za območje
Nadiških dolin zapisal:
['Sklavonija'] skoraj v celoti leži v hribovitem in visoko goratem ob-
močju […] in je zato nerodovitna za žita in vino, vendar obilna z
živalmi zaradi prostranih pašnikov in količine sena, ki se tam pobi-
ra, z živalmi in njihovimi pridelki, to so mlečni izdelki in sir, s ka
terimi se prehranjujejo ti prebivalci, kot tudi s kostanjem, lešniki in
drugimi sadeži, ki jih je veliko skozi celotno leto (Tagliaferri 1976,
40).
Prebivalstvo v gorskem območju čedajskega teritorija po opisu Zorzija iz
leta 1620 »nikoli ne vidi pšeničnega kruha in veliko mesecev v letu ostane
tudi popolnoma brez drugih žit; v tem času se prehranjuje ne toliko z mleč-
nimi izdelki kot z zelišči in divjimi plodovi. Kljubuje vsakemu trpljenju in
naporu in, ker se je prilagodilo naravi, glede na čas in neprilike uporablja
tako meč kot plug« (Tagliaferri 1976, 102). Po besedah proveditorja Balbija
iz leta 1637 v »Sklavoniji« ni bilo rodovitnih njiv, ki bi lahko obrodile večje
količine žita, so pa zato bolje »uspevali […] vino, sadje, kozliči, les, seno, og-
lje, sir in mast, in sicer toliko, da so jih dobavljali celo v Palmo in v Videm«
(Tagliaferri 1976, 106).
220
vedbi izgradnje gostišča s strani izredno podjetne vaške skupnosti Ažla v
18. stoletju, ki je na ta način želela prodajati višek pridelave svojega vina ter
oddajati gostišče v najem in tako pridobivati dodaten prihodek. V zaključ-
ku bo primer gostišča postavljen v kontekst integrirane kmečke ekonomije,
ki po svoji definiciji izhaja iz predpostavke, da so kmetje posegali po neag
rarnih virih dohodka ne le zaradi potrebe, ki je izvirala iz pomanjkanja vi-
rov za plačevanje dajatev, pač pa tudi zaradi priložnosti, ki so jim jih ponu-
jale ekonomske dejavnosti, razvite v njihovem okolju. Na tej podlagi bomo
poskušali ugotoviti, ali območje dolin lahko umestimo v ostala območja
predalpskega prostora, ki so se na enak ali podoben način in s podobnimi
razlogi posluževala kombiniranja agrarnih ter neagrarnih dejavnosti.
1. Agrarno gospodarstvo Nadiških dolin in struktura posesti
Gospodarstvo Nadiških dolin je deloma slonelo na različnih agrarnih de-
javnostih. Na skoraj celotnem območju dolin so se prebivalci ukvarjali s
poljedelstvom, za katerega sta bila značilna razmeroma skromen obseg in
kmetijski prispevek. O tem nam pričajo nekatere navedbe čedajskih prove-
ditorjev že iz 16. in 17. stoletja. Leta 1599 je proveditor Marcello za območje
Nadiških dolin zapisal:
['Sklavonija'] skoraj v celoti leži v hribovitem in visoko goratem ob-
močju […] in je zato nerodovitna za žita in vino, vendar obilna z
živalmi zaradi prostranih pašnikov in količine sena, ki se tam pobi-
ra, z živalmi in njihovimi pridelki, to so mlečni izdelki in sir, s ka
terimi se prehranjujejo ti prebivalci, kot tudi s kostanjem, lešniki in
drugimi sadeži, ki jih je veliko skozi celotno leto (Tagliaferri 1976,
40).
Prebivalstvo v gorskem območju čedajskega teritorija po opisu Zorzija iz
leta 1620 »nikoli ne vidi pšeničnega kruha in veliko mesecev v letu ostane
tudi popolnoma brez drugih žit; v tem času se prehranjuje ne toliko z mleč-
nimi izdelki kot z zelišči in divjimi plodovi. Kljubuje vsakemu trpljenju in
naporu in, ker se je prilagodilo naravi, glede na čas in neprilike uporablja
tako meč kot plug« (Tagliaferri 1976, 102). Po besedah proveditorja Balbija
iz leta 1637 v »Sklavoniji« ni bilo rodovitnih njiv, ki bi lahko obrodile večje
količine žita, so pa zato bolje »uspevali […] vino, sadje, kozliči, les, seno, og-
lje, sir in mast, in sicer toliko, da so jih dobavljali celo v Palmo in v Videm«
(Tagliaferri 1976, 106).
220
