Page 225 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 225
8: gostišče podjetne vaške skupnosti v nadiških dolinah (ažla, 18. stoletje)
goriškem območju na habsburški strani. Kot pojasnjuje Bianco, je bila v
Furlaniji do 17. stoletja dajatev določena izvornemu posestniku in nato
njegovim dedičem. Sčasoma pa je možnost kmeta, »da prosto preda zem-
ljišča svojim dedičem, jih proda, zamenja ali najame kredit, za katerega
jamči s posedovanimi zemljišči, povzročila njihovo postopno delitev in
drobitev hub in pravdnih dajatev, dokler ni postalo stanje tako zapleteno
in prepleteno, da je že močno oteževalo izterjavo dajatev« (Bianco 2012,
215). Na območju večjih zemljiških gospostev v zahodni Sloveniji je posta-
la delitev hub izrazita v 16. stoletju. Kot ugotavljata Vilfan in zatem Panjek,6
je tudi tu kmet zemljo dojemal kot svojo in jo prodajal, oddajal in z njo tr-
goval, četudi jo je posedoval v obliki zakupa in ne na podlagi zakupnega
prava. Na to kaže dejstvo, da je eno hubo naseljevalo več družin, kot se je
tega zemljiško gospostvo zavedalo. Tako je na Krasu eno hubo obdelova-
lo štiri, pet ali več družin, na Tolminskem pa je v 18. stoletju huba štela do
osemnajst soposestnikov. Istočasno je bilo na omenjenih območjih mogo-
če zaznati naraščanje števila prebivalcev z malo ali nič zemlje, kot so kaj
žarji in gostači. Velikost kmetij je bila zelo majhna in je le redko dosegla
5 ha, z izjemo kmetij v alpskih območjih, kjer so obsegale tudi prostrane
pašnike. Ob upoštevanju pogojev, ki jih je nudila kraška zemlja, in pomanj
kanju obdelovalnih površin v alpskem svetu je Panjek za to območje prišel
do sklepa, da večina kmečkega prebivalstva ni živela samo od kmetijstva
in da za marsikoga kmetijstvo niti ni nujno predstavljalo osrednjega vira
preživetja (Panjek 2011, 305; 2015, 192). Taka interpretacija ima oporo tudi v
delih drugih slovenskih zgodovinarjev.
Podobno lahko predvidevamo tudi za Nadiške doline. Kot kaže pri
mer hub v Gorenjem Barnasu, kmetije glede na svojo majhnost in razdrob
ljenost obdelovalnih površin niso mogle zagotavljati prehrambne samoza-
dostnosti svojih obdelovalcev, pa čeprav je isti kmet posedoval več deležev
različnih kmetij. Če pri tem upoštevamo še neugodne naravne pogoje pre-
dalpskega sveta, lahko predpostavljamo, da kmetje v Nadiških dolinah niso
živeli izključno od kmetijstva.
Poglejmo še dajatve, ki so jih posestniki oz. posamezne hube plače
vale samostanu. Samostan je fiksne dajatve določil že v 14. stoletju, plačeva-
li pa so jih v naravi in denarju na podlagi dednega zakupa. Skozi čas sta
se vrsta in količina dajatev polagoma spreminjali. V 18. stoletju, ko je
torej posamezno hubo obdelovalo več soposestnikov, so dajatve vsakega
posameznika predstavljale delež od skupnih, fiksnih dajatev celotne hube.
6 Panjek 2017a; 2017b s tam navedeno slovensko literaturo.
223
goriškem območju na habsburški strani. Kot pojasnjuje Bianco, je bila v
Furlaniji do 17. stoletja dajatev določena izvornemu posestniku in nato
njegovim dedičem. Sčasoma pa je možnost kmeta, »da prosto preda zem-
ljišča svojim dedičem, jih proda, zamenja ali najame kredit, za katerega
jamči s posedovanimi zemljišči, povzročila njihovo postopno delitev in
drobitev hub in pravdnih dajatev, dokler ni postalo stanje tako zapleteno
in prepleteno, da je že močno oteževalo izterjavo dajatev« (Bianco 2012,
215). Na območju večjih zemljiških gospostev v zahodni Sloveniji je posta-
la delitev hub izrazita v 16. stoletju. Kot ugotavljata Vilfan in zatem Panjek,6
je tudi tu kmet zemljo dojemal kot svojo in jo prodajal, oddajal in z njo tr-
goval, četudi jo je posedoval v obliki zakupa in ne na podlagi zakupnega
prava. Na to kaže dejstvo, da je eno hubo naseljevalo več družin, kot se je
tega zemljiško gospostvo zavedalo. Tako je na Krasu eno hubo obdelova-
lo štiri, pet ali več družin, na Tolminskem pa je v 18. stoletju huba štela do
osemnajst soposestnikov. Istočasno je bilo na omenjenih območjih mogo-
če zaznati naraščanje števila prebivalcev z malo ali nič zemlje, kot so kaj
žarji in gostači. Velikost kmetij je bila zelo majhna in je le redko dosegla
5 ha, z izjemo kmetij v alpskih območjih, kjer so obsegale tudi prostrane
pašnike. Ob upoštevanju pogojev, ki jih je nudila kraška zemlja, in pomanj
kanju obdelovalnih površin v alpskem svetu je Panjek za to območje prišel
do sklepa, da večina kmečkega prebivalstva ni živela samo od kmetijstva
in da za marsikoga kmetijstvo niti ni nujno predstavljalo osrednjega vira
preživetja (Panjek 2011, 305; 2015, 192). Taka interpretacija ima oporo tudi v
delih drugih slovenskih zgodovinarjev.
Podobno lahko predvidevamo tudi za Nadiške doline. Kot kaže pri
mer hub v Gorenjem Barnasu, kmetije glede na svojo majhnost in razdrob
ljenost obdelovalnih površin niso mogle zagotavljati prehrambne samoza-
dostnosti svojih obdelovalcev, pa čeprav je isti kmet posedoval več deležev
različnih kmetij. Če pri tem upoštevamo še neugodne naravne pogoje pre-
dalpskega sveta, lahko predpostavljamo, da kmetje v Nadiških dolinah niso
živeli izključno od kmetijstva.
Poglejmo še dajatve, ki so jih posestniki oz. posamezne hube plače
vale samostanu. Samostan je fiksne dajatve določil že v 14. stoletju, plačeva-
li pa so jih v naravi in denarju na podlagi dednega zakupa. Skozi čas sta
se vrsta in količina dajatev polagoma spreminjali. V 18. stoletju, ko je
torej posamezno hubo obdelovalo več soposestnikov, so dajatve vsakega
posameznika predstavljale delež od skupnih, fiksnih dajatev celotne hube.
6 Panjek 2017a; 2017b s tam navedeno slovensko literaturo.
223
