Page 223 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 223
8: gostišče podjetne vaške skupnosti v nadiških dolinah (ažla, 18. stoletje)
Težke življenjske razmere in slabšo rodovitnost polj opisujejo tudi
zapisniki v franciscejskem katastru z začetka 19. stoletja in potrjujejo, da
je bilo stanje enako, kot ga opisujejo čedajski proveditorji dve stoletji po-
prej. Predvsem v višje ležečih območjih so naravni pogoji botrovali temu,
da pridelek skoraj nobeno leto ni dozorel, tla pa so bila povečini ilovnata in
kamnita, kar je oteževalo njihovo obdelovanje. V nižje ležečih predelih je
bila klima sicer milejša, vendar so pridelek pogosto uničevali močni vetro-
vi in reke s svojimi hudourniškimi tokovi. Zemljo so morali »v hribovitem
svetu še posebej, vendar tudi na splošno drugod, zaradi neugodne izpostav-
ljenosti terena in mraza, sejati prekomerno« zato, da je bila zemlja spom-
ladi dovolj posejana.1 Žito, stročnice in krompir so zaradi slabo rodovitne
prsti sadili vsakoletno brez prahe. Žito so sejali spomladi in želi jeseni, le
redko pa so se odločili za drugi posevek, saj običajno ni dozorel oz. sta ga
uničila predčasna slana in mraz.2 Poleg poljedelstva je bila v Nadiških do-
linah razširjena panoga živinoreja, ki je v višje ležečih območjih slonela
na sistemu planšarstva. Na Matajurju in Miji so si prebivalci dolin uredi-
li planine s krčenjem gozdnih površin, značilna pa je bila tudi paša živine
na pašnikih, ki jih je pokrival gozd. Gozdovi so prebivalcem dolin nudi-
li možnosti paše, les in dračje za kurjavo ter živalsko steljo, hrano v obliki
gozdnih plodov ter surovino za izdelavo oglja.3
Iz tega lahko predpostavljamo, da predalpski svet, v katerega se uvršča-
jo Nadiške doline, ni nudil idealnih naravnih pogojev, ki bi kmetom zag-
otavljali kmetijski pridelek oz. ekonomsko samozadostnost skozi celo leto.
Poleg tega je na obravnavanem območju zaznati istočasno izrazito drobitev
hubnih zemljišč in večanje števila njihovih posestnikov. Kot tak primer
lahko navedemo trinajst hub na območju Gorenjega Barnasa, ki jih je kot
fevdalni gospod posedoval samostan Santa Maria in Valle. Ohranjeni do-
kumenti samostana nam omogočajo, da v kronološkem zaporedju od 14. do
18. stoletja sledimo razkrajanju hubnih enot in naraščanju števila (so)pos-
estnikov ter deloma tudi vrstam in vrednostim dajatev. Hube so ime do-
bile po posestnikih, katerih potomci so skozi stoletja ohranjali hubno pre-
moženje in stvarne pravice dednega zakupa. Prvi zapisi o posestnikih hub
in dajatvah izvirajo iz leta 1375, pri njihovih navedbah pa je mogoče opazi-
ti, da sta na nekaterih hubah že bila zapisana po dva posestnika, vendar so
1 ASV CA, AP, šk. 279, Drenchia, Nozioni agrarie di dettaglio.
2 Glej na primer ASV, CA, AP, šk. 279, Ponteacco, Nozioni agrarie di dettaglio.
3 ASU, ANA, šk. 4364, not. reg. št. 3, 275r–275v; šk. 4439, not. reg. B, 3455r–3455v;
ASV, CA, AP, šk. 279, Costne con Topolo; Grimacco; Cravero, Nozioni agrarie di
dettaglio idr.
221
Težke življenjske razmere in slabšo rodovitnost polj opisujejo tudi
zapisniki v franciscejskem katastru z začetka 19. stoletja in potrjujejo, da
je bilo stanje enako, kot ga opisujejo čedajski proveditorji dve stoletji po-
prej. Predvsem v višje ležečih območjih so naravni pogoji botrovali temu,
da pridelek skoraj nobeno leto ni dozorel, tla pa so bila povečini ilovnata in
kamnita, kar je oteževalo njihovo obdelovanje. V nižje ležečih predelih je
bila klima sicer milejša, vendar so pridelek pogosto uničevali močni vetro-
vi in reke s svojimi hudourniškimi tokovi. Zemljo so morali »v hribovitem
svetu še posebej, vendar tudi na splošno drugod, zaradi neugodne izpostav-
ljenosti terena in mraza, sejati prekomerno« zato, da je bila zemlja spom-
ladi dovolj posejana.1 Žito, stročnice in krompir so zaradi slabo rodovitne
prsti sadili vsakoletno brez prahe. Žito so sejali spomladi in želi jeseni, le
redko pa so se odločili za drugi posevek, saj običajno ni dozorel oz. sta ga
uničila predčasna slana in mraz.2 Poleg poljedelstva je bila v Nadiških do-
linah razširjena panoga živinoreja, ki je v višje ležečih območjih slonela
na sistemu planšarstva. Na Matajurju in Miji so si prebivalci dolin uredi-
li planine s krčenjem gozdnih površin, značilna pa je bila tudi paša živine
na pašnikih, ki jih je pokrival gozd. Gozdovi so prebivalcem dolin nudi-
li možnosti paše, les in dračje za kurjavo ter živalsko steljo, hrano v obliki
gozdnih plodov ter surovino za izdelavo oglja.3
Iz tega lahko predpostavljamo, da predalpski svet, v katerega se uvršča-
jo Nadiške doline, ni nudil idealnih naravnih pogojev, ki bi kmetom zag-
otavljali kmetijski pridelek oz. ekonomsko samozadostnost skozi celo leto.
Poleg tega je na obravnavanem območju zaznati istočasno izrazito drobitev
hubnih zemljišč in večanje števila njihovih posestnikov. Kot tak primer
lahko navedemo trinajst hub na območju Gorenjega Barnasa, ki jih je kot
fevdalni gospod posedoval samostan Santa Maria in Valle. Ohranjeni do-
kumenti samostana nam omogočajo, da v kronološkem zaporedju od 14. do
18. stoletja sledimo razkrajanju hubnih enot in naraščanju števila (so)pos-
estnikov ter deloma tudi vrstam in vrednostim dajatev. Hube so ime do-
bile po posestnikih, katerih potomci so skozi stoletja ohranjali hubno pre-
moženje in stvarne pravice dednega zakupa. Prvi zapisi o posestnikih hub
in dajatvah izvirajo iz leta 1375, pri njihovih navedbah pa je mogoče opazi-
ti, da sta na nekaterih hubah že bila zapisana po dva posestnika, vendar so
1 ASV CA, AP, šk. 279, Drenchia, Nozioni agrarie di dettaglio.
2 Glej na primer ASV, CA, AP, šk. 279, Ponteacco, Nozioni agrarie di dettaglio.
3 ASU, ANA, šk. 4364, not. reg. št. 3, 275r–275v; šk. 4439, not. reg. B, 3455r–3455v;
ASV, CA, AP, šk. 279, Costne con Topolo; Grimacco; Cravero, Nozioni agrarie di
dettaglio idr.
221
