Page 244 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 244
preživetje in podjetnost
»velik napor, ki so ga člani vložili brez kakršnegakoli plačila [za delo] v no-
vogradnjo«. Tako je vseh 51 poimensko zapisanih in tudi prisotnih članov
vaške skupnosti Ažla z bratoma Mulloni sklenilo institut pensione livel-
laria francabile za glavnico v višini 1.050 dukatov po 4-odstotni obrestni
meri, ki je na leto znašala 42 dukatov. Obresti so bili po pogodbi obveza-
ni izplačevati »leto za letom« do »osvoboditve« s poravnavo glavnice v ce-
loti ali po obrokih v višini 50 dukatov. Skupnost je za poravnavo glavnice
jamčila skupno (ippotecano in solidum) z zemljiščem v obsegu 600 tavol, ki
ga je odkupila od Urada za državna srenjska zemljišča in je z njim lahko tr-
govala, gostiščem in vrtom.
S plačilom obresti po pogodbi pensione livellaria francabile je skupnost
pričela na dan 11. novembra »naslednjega leta«, istega dne in istega leta pa
je »pričel teči« tudi affitto semplice za naslednjih pet let za najem gostišča.
Gostišče v lasti vaške skupnosti Ažla je tako dobro leto po svoji izgradnji
pričelo obratovati.
Enotna odločitev vaške skupnosti, da zgradi gostišče, tehtni razlogi za
njegovo postavitev ter iznajdljiv način financiranja izkazujejo ekonomsko
udejstvovanje te skupnosti v gostinski dejavnosti in dokazujejo, da se je ta
zavedala možnosti dodatnega zaslužka v tej neagrarni panogi. Skrbno iz-
brana lokacija postavitve objekta ob stičišču dveh glavnih cest, po katerih
so potovali domačini in tujci, potrjuje zavestno in racionalno izbiro ugodne
prometne lokacije tako za vključevanje v trgovsko dejavnost s prodajo svo-
jih (pol)izdelkov kot z nudenjem storitev v trgovini in prometu (prehrane,
prenočitve, hleva za tovorno in vlečno živino, verjetno krme). Z izgradnjo
gostišča so domačini prispevali tudi k udobnejši in privlačnejši trgovski
poti skozi doline, ki je že od 16. stoletja beležila upad prometa.
Poleg tega je samo gradnjo oz. gostinsko dejavnost podprla tudi drža-
va s tem, ko je skupnosti prodala zemljišče. Republika je tudi sicer, že od
priključitve čedajskega območja in z njim Nadiških dolin v 15. stoletju, po-
trjevala in podeljevala določene privilegije, s katerimi je prebivalce dolin
oproščala plačevanja davkov in jim s tem omogočala vključevanje v ne
agrarne dejavnosti. Ti privilegiji so namreč zadevali tista področja, ki so
prebivalcem Nadiških dolin predstavljala pomemben vir dohodka. Med
njimi omenimo oprostitev od plačevanja mitnin na prehod živine skozi
mesto Čedad, plačevanja daca na meso, daca na mletje, daca na uvoženo
vino ter davka na prodan kruh idr. (Beguš 2015, 79–85). Beneška republi-
ka se je torej zavedala, da se kmetje v Nadiških dolinah v svojem lokalnem
okolju poslužujejo neagrarnih dejavnosti. To pa ne pomeni, da država ni
242
»velik napor, ki so ga člani vložili brez kakršnegakoli plačila [za delo] v no-
vogradnjo«. Tako je vseh 51 poimensko zapisanih in tudi prisotnih članov
vaške skupnosti Ažla z bratoma Mulloni sklenilo institut pensione livel-
laria francabile za glavnico v višini 1.050 dukatov po 4-odstotni obrestni
meri, ki je na leto znašala 42 dukatov. Obresti so bili po pogodbi obveza-
ni izplačevati »leto za letom« do »osvoboditve« s poravnavo glavnice v ce-
loti ali po obrokih v višini 50 dukatov. Skupnost je za poravnavo glavnice
jamčila skupno (ippotecano in solidum) z zemljiščem v obsegu 600 tavol, ki
ga je odkupila od Urada za državna srenjska zemljišča in je z njim lahko tr-
govala, gostiščem in vrtom.
S plačilom obresti po pogodbi pensione livellaria francabile je skupnost
pričela na dan 11. novembra »naslednjega leta«, istega dne in istega leta pa
je »pričel teči« tudi affitto semplice za naslednjih pet let za najem gostišča.
Gostišče v lasti vaške skupnosti Ažla je tako dobro leto po svoji izgradnji
pričelo obratovati.
Enotna odločitev vaške skupnosti, da zgradi gostišče, tehtni razlogi za
njegovo postavitev ter iznajdljiv način financiranja izkazujejo ekonomsko
udejstvovanje te skupnosti v gostinski dejavnosti in dokazujejo, da se je ta
zavedala možnosti dodatnega zaslužka v tej neagrarni panogi. Skrbno iz-
brana lokacija postavitve objekta ob stičišču dveh glavnih cest, po katerih
so potovali domačini in tujci, potrjuje zavestno in racionalno izbiro ugodne
prometne lokacije tako za vključevanje v trgovsko dejavnost s prodajo svo-
jih (pol)izdelkov kot z nudenjem storitev v trgovini in prometu (prehrane,
prenočitve, hleva za tovorno in vlečno živino, verjetno krme). Z izgradnjo
gostišča so domačini prispevali tudi k udobnejši in privlačnejši trgovski
poti skozi doline, ki je že od 16. stoletja beležila upad prometa.
Poleg tega je samo gradnjo oz. gostinsko dejavnost podprla tudi drža-
va s tem, ko je skupnosti prodala zemljišče. Republika je tudi sicer, že od
priključitve čedajskega območja in z njim Nadiških dolin v 15. stoletju, po-
trjevala in podeljevala določene privilegije, s katerimi je prebivalce dolin
oproščala plačevanja davkov in jim s tem omogočala vključevanje v ne
agrarne dejavnosti. Ti privilegiji so namreč zadevali tista področja, ki so
prebivalcem Nadiških dolin predstavljala pomemben vir dohodka. Med
njimi omenimo oprostitev od plačevanja mitnin na prehod živine skozi
mesto Čedad, plačevanja daca na meso, daca na mletje, daca na uvoženo
vino ter davka na prodan kruh idr. (Beguš 2015, 79–85). Beneška republi-
ka se je torej zavedala, da se kmetje v Nadiških dolinah v svojem lokalnem
okolju poslužujejo neagrarnih dejavnosti. To pa ne pomeni, da država ni
242
