Page 240 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 240
preživetje in podjetnost
kup gradbenega materiala in poplačilo delavcev. Poglejmo si podrobneje ti
dve pogodbeni razmerji.
Prvo, ki ga omenjajo v obravnavanem dokumentu, je affito semplice.
V splošnem gre za kratkoročni zakup, v katerem se je kmet zavezal, da bo
za določeno obdobje (običajno do pet let) vsako leto plačeval fiksne dajatve.
Tovrstne kratkoročne zakupne pogodbe zasledimo v italijanskem prostoru
od 15. stoletja dalje, ko se je pričela pojavljati tendenca zemljiških gospodov
po uvajanju modernejših načinov obdelovanja zemljišč ter organizaci-
je dela z namenom, da bi si zagotovili višje dohodke. Takšne pogodbe so
namreč od zakupnikov predvidevale sajenje novih kulturnih rastlin, izbolj
šavo zemljišč ter obnovo poslopij, do česar kmet po dolgoročnem zakupu ni
bil obvezan. V nasprotju z dolgoročnim zakupom takšna pogodbena raz-
merja kmetom ter njihovim družinam tudi niso zagotavljala stalnosti in
samozadostnosti, saj so se običajno sklepala za posamezna zemljišča, zato
so bili kmetje primorani vzeti v zakup po več zemljišč, ki so jih imeli v raz
ličnih zakupnih razmerjih. Kot druge oblike kratkoročnih razmerij lahko
naštejemo še deležna razmerja (na primer spolovinarstvo, mezzadria) in
mešane zakupe (na primer affitto misto) (Giorgetti 1974; Bianco 2011, 70–1).
Podobno stvarnost zasledimo tudi pri eni od obravnavanih hub v
Gorenjem Barnasu, kjer najdemo sicer edini tovrstni primer affitta sem-
plice na vseh trinajstih hubah. Na hubi Simona Zurata se sklenitev tega
zakupnega razmerja prvič omenja leta 1644. Samostan je namreč v 17. stolet-
ju polovico hube po sodni poti odkupil od soposestnikov, s čimer so slednji
izgubili dedne pravice na tem delu hube. Na novo pridobljeni delež hube je
nato samostan ponovno podelil drugemu zakupniku, tokrat v kratkoročen
zakup, in zanj predvidel vrsto novih dajatev, ki so bile izključno v naravi.
Te so bile po sestavi raznovrstnejše in bi glede na svojo tržno vrednost za
fevdalca predstavljale večji dohodek kot dajatve po dolgoročnem zakupu.
Affitto semplice pa se v Nadiških dolinah ne pojavlja samo v primeru
zakupov zemljišč – poleg Gorenjega Barnasa jih zasledimo tudi v drugih
vaseh –, temveč se tovrstno pogodbeno razmerje uporablja tudi v drugih
primerih, kot je že omenjen zakup pravice za peko kruha krčmarici Ivani
Šavli, in za oddajo v zakup tu obravnavane gostilne v Ažli. Pri slednji gre
prav tako za kratkoročni zakup, ki ga stranki skleneta za petletno obdob-
je, z možnostjo podaljšanja za naslednjih pet let. Dajatev je fiksna in izkl-
jučno v denarju, saj je prihodek od zakupljene stavbe z vrtom odvisen od
denarnega zaslužka od oddaje prenočišč in prodaje vina. V primeru, da
brata ne bi redno plačevala zakupnine, bi jima skupnost lahko zakup od-
238
kup gradbenega materiala in poplačilo delavcev. Poglejmo si podrobneje ti
dve pogodbeni razmerji.
Prvo, ki ga omenjajo v obravnavanem dokumentu, je affito semplice.
V splošnem gre za kratkoročni zakup, v katerem se je kmet zavezal, da bo
za določeno obdobje (običajno do pet let) vsako leto plačeval fiksne dajatve.
Tovrstne kratkoročne zakupne pogodbe zasledimo v italijanskem prostoru
od 15. stoletja dalje, ko se je pričela pojavljati tendenca zemljiških gospodov
po uvajanju modernejših načinov obdelovanja zemljišč ter organizaci-
je dela z namenom, da bi si zagotovili višje dohodke. Takšne pogodbe so
namreč od zakupnikov predvidevale sajenje novih kulturnih rastlin, izbolj
šavo zemljišč ter obnovo poslopij, do česar kmet po dolgoročnem zakupu ni
bil obvezan. V nasprotju z dolgoročnim zakupom takšna pogodbena raz-
merja kmetom ter njihovim družinam tudi niso zagotavljala stalnosti in
samozadostnosti, saj so se običajno sklepala za posamezna zemljišča, zato
so bili kmetje primorani vzeti v zakup po več zemljišč, ki so jih imeli v raz
ličnih zakupnih razmerjih. Kot druge oblike kratkoročnih razmerij lahko
naštejemo še deležna razmerja (na primer spolovinarstvo, mezzadria) in
mešane zakupe (na primer affitto misto) (Giorgetti 1974; Bianco 2011, 70–1).
Podobno stvarnost zasledimo tudi pri eni od obravnavanih hub v
Gorenjem Barnasu, kjer najdemo sicer edini tovrstni primer affitta sem-
plice na vseh trinajstih hubah. Na hubi Simona Zurata se sklenitev tega
zakupnega razmerja prvič omenja leta 1644. Samostan je namreč v 17. stolet-
ju polovico hube po sodni poti odkupil od soposestnikov, s čimer so slednji
izgubili dedne pravice na tem delu hube. Na novo pridobljeni delež hube je
nato samostan ponovno podelil drugemu zakupniku, tokrat v kratkoročen
zakup, in zanj predvidel vrsto novih dajatev, ki so bile izključno v naravi.
Te so bile po sestavi raznovrstnejše in bi glede na svojo tržno vrednost za
fevdalca predstavljale večji dohodek kot dajatve po dolgoročnem zakupu.
Affitto semplice pa se v Nadiških dolinah ne pojavlja samo v primeru
zakupov zemljišč – poleg Gorenjega Barnasa jih zasledimo tudi v drugih
vaseh –, temveč se tovrstno pogodbeno razmerje uporablja tudi v drugih
primerih, kot je že omenjen zakup pravice za peko kruha krčmarici Ivani
Šavli, in za oddajo v zakup tu obravnavane gostilne v Ažli. Pri slednji gre
prav tako za kratkoročni zakup, ki ga stranki skleneta za petletno obdob-
je, z možnostjo podaljšanja za naslednjih pet let. Dajatev je fiksna in izkl-
jučno v denarju, saj je prihodek od zakupljene stavbe z vrtom odvisen od
denarnega zaslužka od oddaje prenočišč in prodaje vina. V primeru, da
brata ne bi redno plačevala zakupnine, bi jima skupnost lahko zakup od-
238
