Page 241 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 241
8: gostišče podjetne vaške skupnosti v nadiških dolinah (ažla, 18. stoletje)
povedala.23 Izpostaviti velja kreativno uporabo pogodbene oblike, značilne
za agrarna razmerja, v namene povsem drugačnih dejavnosti, kot sta peka
kruha in najem gostišča.
Drugo pogodbeno razmerje, ki so se ga poslužili brata Mulloni in
vaška skupnost, je pogodba, ki se v zapisu skupščine omenja kot livello. S
tem terminom so v Beneški republiki označevali pogodbe različnih oblik,
v Nadiških dolinah in tudi Karniji pa se je v glavnem nanašal na pogod-
be, ki so bile namenjene kreditiranju in zavarovanju terjatev. Institut livel-
lo francabile (affrancazione pomeni osvoboditev, oprostitev) je bil sestavljen
iz prodaje (običajno) nepremičnine in posoje denarja, čeprav le posredno.
Z vidika zakonitosti in formalnosti so se temu namreč želeli izogniti, saj je
Cerkev obsojala posojanje za obresti. Zato pri pogodbah naletimo na pre-
cej kompleksno in zapleteno vsebino. Posojilojemalec oz. prodajalec je za
vsoto, določeno v naprej in izplačano v denarju, prodal imetje posojiloda-
jalcu oz. kupcu. To imetje je običajno predstavljala nepremičnina, v redkih
primerih pa tudi premičnina. Kupec je isto nepremičnino istočasno podelil
v zakup posojilojemalcu, od katerega jo je ravno pridobil, za dogovorjeno
letno plačilo zakupnine, ki je predstavljala obresti. Po dogovorjenem ob
dobju je bil posojilojemalec upravičen lastnino ponovno pridobiti nazaj po
enakem znesku, kot jo je zastavil (Corazzol 1979, 15–6; Fornasin 1998, 64;
Monte 2000, 258).
V Nadiških dolinah tovrstne institute najdemo pod nazivoma livello
francabile in pensione livellaria francabile. »V ekonomskem smislu je bila
vsebina obeh pogodb enaka, saj sta obe vrsti pogodb posojilodajalcu omo
gočali kreditiranje, na podlagi katerega je prejemal obresti, posojilojemalec
pa je pri tem za vračilo glavnice jamčil z nepremičnino. Vsebina teh pogodb
je predvidevala zapis sklenitve razmerja med prodajalcem – posojilojemal-
cem (dolžnikom) in kupcem – posojilodajalcem (upnikom) za dogovor-
jeno vsoto. Ta je predstavljala glavnico, do izplačila katere se je za posoji-
lo plačevala letna zakupnina oz. obresti, ki so po pogodbah znašale med 5
in 7 %. V obeh primerih se je posojilojemalec lahko 'osvobodil' plačevanja
zakupnine oz. obresti tako, da je izplačal glavnico in s tem prekinil sklen-
jeno pogodbo«. Sklepanja pogodb tipa livello francabile so se na območju
Nadiških dolin posluževale predvsem cerkve, s katerimi so upravljale vaške
skupnosti, ter bratovščine. Pri tem so kot posrednika pri transakciji de-
23 Te pravice so se lastniki zemljišč običajno posluževali pri sklepanju začasnih zakup-
nih pogodb v primeru, ko je zakupnik kršil pogodbena načela oz. se jim izogibal, kot
je na primer opravljanje izboljševalnih del na kmetiji ali polju (Bianco 2011, 71).
239
povedala.23 Izpostaviti velja kreativno uporabo pogodbene oblike, značilne
za agrarna razmerja, v namene povsem drugačnih dejavnosti, kot sta peka
kruha in najem gostišča.
Drugo pogodbeno razmerje, ki so se ga poslužili brata Mulloni in
vaška skupnost, je pogodba, ki se v zapisu skupščine omenja kot livello. S
tem terminom so v Beneški republiki označevali pogodbe različnih oblik,
v Nadiških dolinah in tudi Karniji pa se je v glavnem nanašal na pogod-
be, ki so bile namenjene kreditiranju in zavarovanju terjatev. Institut livel-
lo francabile (affrancazione pomeni osvoboditev, oprostitev) je bil sestavljen
iz prodaje (običajno) nepremičnine in posoje denarja, čeprav le posredno.
Z vidika zakonitosti in formalnosti so se temu namreč želeli izogniti, saj je
Cerkev obsojala posojanje za obresti. Zato pri pogodbah naletimo na pre-
cej kompleksno in zapleteno vsebino. Posojilojemalec oz. prodajalec je za
vsoto, določeno v naprej in izplačano v denarju, prodal imetje posojiloda-
jalcu oz. kupcu. To imetje je običajno predstavljala nepremičnina, v redkih
primerih pa tudi premičnina. Kupec je isto nepremičnino istočasno podelil
v zakup posojilojemalcu, od katerega jo je ravno pridobil, za dogovorjeno
letno plačilo zakupnine, ki je predstavljala obresti. Po dogovorjenem ob
dobju je bil posojilojemalec upravičen lastnino ponovno pridobiti nazaj po
enakem znesku, kot jo je zastavil (Corazzol 1979, 15–6; Fornasin 1998, 64;
Monte 2000, 258).
V Nadiških dolinah tovrstne institute najdemo pod nazivoma livello
francabile in pensione livellaria francabile. »V ekonomskem smislu je bila
vsebina obeh pogodb enaka, saj sta obe vrsti pogodb posojilodajalcu omo
gočali kreditiranje, na podlagi katerega je prejemal obresti, posojilojemalec
pa je pri tem za vračilo glavnice jamčil z nepremičnino. Vsebina teh pogodb
je predvidevala zapis sklenitve razmerja med prodajalcem – posojilojemal-
cem (dolžnikom) in kupcem – posojilodajalcem (upnikom) za dogovor-
jeno vsoto. Ta je predstavljala glavnico, do izplačila katere se je za posoji-
lo plačevala letna zakupnina oz. obresti, ki so po pogodbah znašale med 5
in 7 %. V obeh primerih se je posojilojemalec lahko 'osvobodil' plačevanja
zakupnine oz. obresti tako, da je izplačal glavnico in s tem prekinil sklen-
jeno pogodbo«. Sklepanja pogodb tipa livello francabile so se na območju
Nadiških dolin posluževale predvsem cerkve, s katerimi so upravljale vaške
skupnosti, ter bratovščine. Pri tem so kot posrednika pri transakciji de-
23 Te pravice so se lastniki zemljišč običajno posluževali pri sklepanju začasnih zakup-
nih pogodb v primeru, ko je zakupnik kršil pogodbena načela oz. se jim izogibal, kot
je na primer opravljanje izboljševalnih del na kmetiji ali polju (Bianco 2011, 71).
239
