Page 242 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 242
preživetje in podjetnost
narja vključevale posojilnico Monte di Pietà v Čedadu. Pogodbe tipa pen-
sione livellaria francabile pa so pogosto sklepali potujoči trgovci »guziran-
ci« s podjetjem Remondini za blago, ki so ga prodajali v tujino (Beguš 2015,
154–5, 170).
Vendar pa je med institutoma tudi razlika. Obresti so se pri institu-
tu pensione livellaria francabile obračunale neposredno na posojen kapital,
medtem ko so pri institutu livello francabile predstavljale letno zakupni-
no. Pri slednjem je namreč posojilojemalec prodal zemljišče za dogovor-
jeno vsoto in jo nato prejel nazaj v zakup ter v obliki zakupnine dejansko
plačeval letne obresti. V primeru instituta pensione livellaria francabile pa
je posojilojemalec tudi pravno gledano plačeval obresti na posojen kapi-
tal. V primeru instituta livello francabile je torej šlo za prikrito podeljevan-
je in prejemanje posojila, medtem ko je bila pensione livellaria odkrita ob-
lika posojilne pogodbe, ki bi jo lahko primerjali z današnjim hipotekarnim
kreditom.
V primeru obravnavane gostilne ugotovimo, da je pogodba, ki je bila
sklenjena med upnikoma – Mullonijema in dolžnikom – vaško skupnostjo,
tipa pensione livellaria francabile. Končni seštevek vseh stroškov v denar-
ju je predstavljal glavnico, ki sta ga brata Mulloni vložila v izgradnjo gos-
tilne. Skupnost se je pri tem zavezala, da bo plačevala 5 % obresti na končni
znesek, plačevanja teh obresti pa naj bi se osvobodila s poravnavo glavnice
v celoti oz. po obrokih. Izplačilo glavnice je jamčila z nepremičnino s tem,
ko se je v 6. členu pogodbe zavezala, da bratov ne bo »odsadila« z gostilne,
preden ne poravna končnega zneska posojila (glavnice).
Leto kasneje, natančneje 2. oktobra 1781, je bilo gostišče že zgrajeno in
dokončano. Brata sta v tem času spoštovala dogovor in prispevala ves de-
nar, ki je bil potreben za izgradnjo gostišča ter poplačilo obrtnikov. Zato se
je vaška skupnost odločila, da z njima sklene dogovorjen affitto semplice za
obdobje in zakupnino, ki sta bila že dogovorjena poprej. Poleg tega so na
tej skupščini obravnavali tudi skupni izračun nastalih stroškov gradnje, ki
ga je pripravil javni izvedenec Karel Černoja. Ta je znašal 6.300 lir oz. 1.050
dukatov (po 6 lir za dukat).24
K notarskemu zapisu priložen popis stroškov izkazuje, da sta brata
največ denarja izplačala za »razne« stroške, verjetno nastale predvsem za
nakup materiala. Posebej so poplačali delo železarja, kamnoseka, tesar-
ja ter zidarje. Slednji so bili poplačani za izgradnjo zidov gostišča, kriti-
no, nanašanje malte ter izdelavo kamina, ki je obsegalo tlakovanje poda
24 ASU, ANA, šk. 4437, not. reg. T, 2273v–2276r.
240
narja vključevale posojilnico Monte di Pietà v Čedadu. Pogodbe tipa pen-
sione livellaria francabile pa so pogosto sklepali potujoči trgovci »guziran-
ci« s podjetjem Remondini za blago, ki so ga prodajali v tujino (Beguš 2015,
154–5, 170).
Vendar pa je med institutoma tudi razlika. Obresti so se pri institu-
tu pensione livellaria francabile obračunale neposredno na posojen kapital,
medtem ko so pri institutu livello francabile predstavljale letno zakupni-
no. Pri slednjem je namreč posojilojemalec prodal zemljišče za dogovor-
jeno vsoto in jo nato prejel nazaj v zakup ter v obliki zakupnine dejansko
plačeval letne obresti. V primeru instituta pensione livellaria francabile pa
je posojilojemalec tudi pravno gledano plačeval obresti na posojen kapi-
tal. V primeru instituta livello francabile je torej šlo za prikrito podeljevan-
je in prejemanje posojila, medtem ko je bila pensione livellaria odkrita ob-
lika posojilne pogodbe, ki bi jo lahko primerjali z današnjim hipotekarnim
kreditom.
V primeru obravnavane gostilne ugotovimo, da je pogodba, ki je bila
sklenjena med upnikoma – Mullonijema in dolžnikom – vaško skupnostjo,
tipa pensione livellaria francabile. Končni seštevek vseh stroškov v denar-
ju je predstavljal glavnico, ki sta ga brata Mulloni vložila v izgradnjo gos-
tilne. Skupnost se je pri tem zavezala, da bo plačevala 5 % obresti na končni
znesek, plačevanja teh obresti pa naj bi se osvobodila s poravnavo glavnice
v celoti oz. po obrokih. Izplačilo glavnice je jamčila z nepremičnino s tem,
ko se je v 6. členu pogodbe zavezala, da bratov ne bo »odsadila« z gostilne,
preden ne poravna končnega zneska posojila (glavnice).
Leto kasneje, natančneje 2. oktobra 1781, je bilo gostišče že zgrajeno in
dokončano. Brata sta v tem času spoštovala dogovor in prispevala ves de-
nar, ki je bil potreben za izgradnjo gostišča ter poplačilo obrtnikov. Zato se
je vaška skupnost odločila, da z njima sklene dogovorjen affitto semplice za
obdobje in zakupnino, ki sta bila že dogovorjena poprej. Poleg tega so na
tej skupščini obravnavali tudi skupni izračun nastalih stroškov gradnje, ki
ga je pripravil javni izvedenec Karel Černoja. Ta je znašal 6.300 lir oz. 1.050
dukatov (po 6 lir za dukat).24
K notarskemu zapisu priložen popis stroškov izkazuje, da sta brata
največ denarja izplačala za »razne« stroške, verjetno nastale predvsem za
nakup materiala. Posebej so poplačali delo železarja, kamnoseka, tesar-
ja ter zidarje. Slednji so bili poplačani za izgradnjo zidov gostišča, kriti-
no, nanašanje malte ter izdelavo kamina, ki je obsegalo tlakovanje poda
24 ASU, ANA, šk. 4437, not. reg. T, 2273v–2276r.
240
