Page 268 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 268
preživetje in podjetnost
(Kundmachung, betreffend die Rekahöhlen von St. Canzian), ki je določil
cenik za vstopnino in druge storitve. Vstopnica je stala 30 kr., enourno
vodenje pa 20 kr. po osebi. Člani nemško-avstrijskega planins kega društva
so bili oproščeni plačila vstopnine. V primeru večjega števila obiskovalcev
so si trije lahko delili enega vodnika10 in ga plačali 10 kr. po osebi. Za eno
svečo so obiskovalci plačali 10 kr. (Illustirter Führer 1897, 91; Müller 1887, 108;
Pazze 1893, 188). Vstopnico so obiskovalci kupili v Gombačevem gostišču v
Matavunu »Pri Škocjanskih jamah« (Zu den St. Canzianer-Grotten), kjer
so pridobili tudi informacije o cenah v treh jezikih (der Tarif für Führer
und Beleuchtung in 3 Sprachen, deutsch, slavisch [slovenščini] und italien-
isch). Informacije o vodnikih pridobimo v nekaterih turističnih vodičih.
Müllerjev vodič navaja imena naslednjih vodnikov, lokalnih prebivalcev
bližnje vasi Matavun: Jože Antončič, Miha Gombač, Luka Gombač, Jože
Cerkvenik (oče), Pavel Antončič, Juri Cerkvenik, Jože Cerkvenik. Z izjemo
Jožeta Cerkvenika in Pavla Antončiča so vsi navedeni vodniki govorili vsaj
osnovno italijanščino. Jože Antončič je govoril tudi malo nemško. V vodiču
so omenjeni tudi drugi vodniki iz vasi Matavun in Škocjan, ki pa so govo-
rilil le slovensko (Müller 1887, 9). Kljub temu, da je bilo tudi v tem prime-
ru aktivno sodelovanje domačinov očitno, podrobnejših informacij, kot na
primer podatkov o višini plačila, ki so ga morebiti prejeli ob raziskovalnih
odpravah v jame, ter pogostosti vodenja, v omenjeni literaturi ne dobimo.
Cene za turistične storitve so bile neprimerno nižje kot tiste v
Postojnski jami. Pri tem je potrebno izpostaviti, da so bile v tem obdobju na
območju Škocjanskih jam v ospredju raziskovalne ekspedicije planins kega
društva. Urejanje turistične dostopnosti v jamah je bilo precej zahtevno, saj
so sočasno potekala odkrivanja novih delov podzemlja. Postojnska jama je
bila v tem pogledu nedvomno v prednosti, saj je urejanje podzemlja za tu-
ristične obiskovalce potekalo že od začetka stoletja. Sicer pa so se, podob-
no kot v Postojnski jami, cene za turistične storitve spreminjale. Slika 9.3
prikazuje cenik za vstopnino, ki je leta 1907 znašala 60 vinarjev, ter za na-
jem vodnika, kjer se je cena spreminjala glede na dolžino obiska in število
obiskovalcev.
V turističnih vodičih poleg zgornjih dveh najdemo tudi kratke omem-
be jame Vilenica pri Lokvi. Murrayev vodič poda informacije o dostopu in
možnostih obiska. Navedena je bila lokacija lepe jame le 10 milj od Trsta.
Obiskovalec je ključe dobil pri gostilničarju Muhi (Mukow), kjer sta se hra-
10 Vodniški red za gorske in jamske vodnike Primorja je bil izdan 2. 8. 1884, Pazze
1893, 153–8.
266
(Kundmachung, betreffend die Rekahöhlen von St. Canzian), ki je določil
cenik za vstopnino in druge storitve. Vstopnica je stala 30 kr., enourno
vodenje pa 20 kr. po osebi. Člani nemško-avstrijskega planins kega društva
so bili oproščeni plačila vstopnine. V primeru večjega števila obiskovalcev
so si trije lahko delili enega vodnika10 in ga plačali 10 kr. po osebi. Za eno
svečo so obiskovalci plačali 10 kr. (Illustirter Führer 1897, 91; Müller 1887, 108;
Pazze 1893, 188). Vstopnico so obiskovalci kupili v Gombačevem gostišču v
Matavunu »Pri Škocjanskih jamah« (Zu den St. Canzianer-Grotten), kjer
so pridobili tudi informacije o cenah v treh jezikih (der Tarif für Führer
und Beleuchtung in 3 Sprachen, deutsch, slavisch [slovenščini] und italien-
isch). Informacije o vodnikih pridobimo v nekaterih turističnih vodičih.
Müllerjev vodič navaja imena naslednjih vodnikov, lokalnih prebivalcev
bližnje vasi Matavun: Jože Antončič, Miha Gombač, Luka Gombač, Jože
Cerkvenik (oče), Pavel Antončič, Juri Cerkvenik, Jože Cerkvenik. Z izjemo
Jožeta Cerkvenika in Pavla Antončiča so vsi navedeni vodniki govorili vsaj
osnovno italijanščino. Jože Antončič je govoril tudi malo nemško. V vodiču
so omenjeni tudi drugi vodniki iz vasi Matavun in Škocjan, ki pa so govo-
rilil le slovensko (Müller 1887, 9). Kljub temu, da je bilo tudi v tem prime-
ru aktivno sodelovanje domačinov očitno, podrobnejših informacij, kot na
primer podatkov o višini plačila, ki so ga morebiti prejeli ob raziskovalnih
odpravah v jame, ter pogostosti vodenja, v omenjeni literaturi ne dobimo.
Cene za turistične storitve so bile neprimerno nižje kot tiste v
Postojnski jami. Pri tem je potrebno izpostaviti, da so bile v tem obdobju na
območju Škocjanskih jam v ospredju raziskovalne ekspedicije planins kega
društva. Urejanje turistične dostopnosti v jamah je bilo precej zahtevno, saj
so sočasno potekala odkrivanja novih delov podzemlja. Postojnska jama je
bila v tem pogledu nedvomno v prednosti, saj je urejanje podzemlja za tu-
ristične obiskovalce potekalo že od začetka stoletja. Sicer pa so se, podob-
no kot v Postojnski jami, cene za turistične storitve spreminjale. Slika 9.3
prikazuje cenik za vstopnino, ki je leta 1907 znašala 60 vinarjev, ter za na-
jem vodnika, kjer se je cena spreminjala glede na dolžino obiska in število
obiskovalcev.
V turističnih vodičih poleg zgornjih dveh najdemo tudi kratke omem-
be jame Vilenica pri Lokvi. Murrayev vodič poda informacije o dostopu in
možnostih obiska. Navedena je bila lokacija lepe jame le 10 milj od Trsta.
Obiskovalec je ključe dobil pri gostilničarju Muhi (Mukow), kjer sta se hra-
10 Vodniški red za gorske in jamske vodnike Primorja je bil izdan 2. 8. 1884, Pazze
1893, 153–8.
266
