Page 301 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 301
: integr ir anje dohodkov in socialni položaj: kmečk a gospodinjstva v gor iških br dih ...
polnilnimi dejavnostmi. Žganjekuha se je po dosedanjih raziskavah med
kmečkim preb ivalstvom v Sloveniji začela širiti prav v prvi polovici 19. sto-
letja (Makarovič 1978, 114). Tak način obnašanja ter delovanja, da so kmet-
je poskušali na kmečkem obratu »ne samo pridelati za lastne potrebe, tem-
več tudi pridobiti dobiček«, se je po mnenju Overtona (1996, 21) »razlikoval
od prejšnjih, stoletja dolgo prakticiranih vzorcev«. Njegovemu mnenju bi
se težko pridružili, če pomislimo na obseg in pomen kmečke trgovine v
zgodnjem novem veku (Gestrin 1973). Kmečka družba nikoli ni bila pasiven
e lement, temveč je bila vedno dinamična komponenta, ki se je prilagajala.
Še več, v svoj prid je poskušala izkoristiti dane razmere. Tako zgodovinar-
ji ugotavljajo, da neagrarni prihodki predstavljajo »element kompleksne in
obširne ekonomske strategije«. Kmetje so se zanašali ter aktivno in sistem-
atsko izrabljali možnost dostopa do drugih dejavnosti (Panjek 2017, 23). S
kmečko trgovino se je v večji meri ukvarjalo prebivalstvo v zahodnem delu
slovenskega ozemlja, k čemur je pripomogla bližina dveh pomembnih po-
morskih pristanišč, Trsta in Reke (Šorn 1984, 43). Kotlov za žganjekuho je
bilo v kmečkih domovih gotovo več, saj so nekateri te predmete že darov-
ali nasledniku na kmetiji in zato niso bili popisani. Gotovo pa je bilo zelo
malo kotlov za žganjekuho med slojem zakupnikov. Zakupne hiše, ki so jih
na svoje stroške zgradili lastniki, so bile majhne in njihova vrednost niz-
ko ocenjena. Kotel bi bil vreden toliko kot ves premični inventar, ki ga je
zapustil pokojni zakupnik skupaj. Šlo je torej za premičnino, ki je bila z vi
dika izdatkov za revnega kmeta nedostopna.
Premožni gospodarji so s posojanjem revne sovaščane zapletali v klien-
telne mreže. Posojanje je bilo povezano z dobičkom od obresti, z odnosi
med statusnimi skupinami v skupnosti (de Vries 2009, 175) ter s povrači-
li v obliki uslug. Večina je posojala manjše zneske. Skupna vrednost posojil
pri posamezniku je bila v večini primerov, razen pri prvih štirih, nižja od
povprečja. Posojilodajalci so bili, razen dveh hlapcev, to je Ivana Jakina in
Štefana Nikolavčiča, navadno imetniki premičnin. S posojanjem denarja se
je ukvarjal tudi grajski oskrbnik Luka Komjanc. V inventarjih so popisani
upi umrlih žensk, kot je razvidno iz zapisov, pomenili neizplačano doto in
ne dejansko posojilo denarja.
Premožni kmetje so se z zgodnjo zelenjavo in mlekom prav tako pojav-
ljali na bližnjem trgu v Gorici, s sadjem pa so odhajali celo v Trst in Videm.
V Trstu je bila cena določenega sadja trikrat višja kot v Gorici, vendar je
za prenos sadja v Trst posameznik potreboval tri dni. To so zmogla le tis-
ta gospodinjstva, ki so imela dovolj delovne sile ali pa so jo lahko zaposlila.
299
polnilnimi dejavnostmi. Žganjekuha se je po dosedanjih raziskavah med
kmečkim preb ivalstvom v Sloveniji začela širiti prav v prvi polovici 19. sto-
letja (Makarovič 1978, 114). Tak način obnašanja ter delovanja, da so kmet-
je poskušali na kmečkem obratu »ne samo pridelati za lastne potrebe, tem-
več tudi pridobiti dobiček«, se je po mnenju Overtona (1996, 21) »razlikoval
od prejšnjih, stoletja dolgo prakticiranih vzorcev«. Njegovemu mnenju bi
se težko pridružili, če pomislimo na obseg in pomen kmečke trgovine v
zgodnjem novem veku (Gestrin 1973). Kmečka družba nikoli ni bila pasiven
e lement, temveč je bila vedno dinamična komponenta, ki se je prilagajala.
Še več, v svoj prid je poskušala izkoristiti dane razmere. Tako zgodovinar-
ji ugotavljajo, da neagrarni prihodki predstavljajo »element kompleksne in
obširne ekonomske strategije«. Kmetje so se zanašali ter aktivno in sistem-
atsko izrabljali možnost dostopa do drugih dejavnosti (Panjek 2017, 23). S
kmečko trgovino se je v večji meri ukvarjalo prebivalstvo v zahodnem delu
slovenskega ozemlja, k čemur je pripomogla bližina dveh pomembnih po-
morskih pristanišč, Trsta in Reke (Šorn 1984, 43). Kotlov za žganjekuho je
bilo v kmečkih domovih gotovo več, saj so nekateri te predmete že darov-
ali nasledniku na kmetiji in zato niso bili popisani. Gotovo pa je bilo zelo
malo kotlov za žganjekuho med slojem zakupnikov. Zakupne hiše, ki so jih
na svoje stroške zgradili lastniki, so bile majhne in njihova vrednost niz-
ko ocenjena. Kotel bi bil vreden toliko kot ves premični inventar, ki ga je
zapustil pokojni zakupnik skupaj. Šlo je torej za premičnino, ki je bila z vi
dika izdatkov za revnega kmeta nedostopna.
Premožni gospodarji so s posojanjem revne sovaščane zapletali v klien-
telne mreže. Posojanje je bilo povezano z dobičkom od obresti, z odnosi
med statusnimi skupinami v skupnosti (de Vries 2009, 175) ter s povrači-
li v obliki uslug. Večina je posojala manjše zneske. Skupna vrednost posojil
pri posamezniku je bila v večini primerov, razen pri prvih štirih, nižja od
povprečja. Posojilodajalci so bili, razen dveh hlapcev, to je Ivana Jakina in
Štefana Nikolavčiča, navadno imetniki premičnin. S posojanjem denarja se
je ukvarjal tudi grajski oskrbnik Luka Komjanc. V inventarjih so popisani
upi umrlih žensk, kot je razvidno iz zapisov, pomenili neizplačano doto in
ne dejansko posojilo denarja.
Premožni kmetje so se z zgodnjo zelenjavo in mlekom prav tako pojav-
ljali na bližnjem trgu v Gorici, s sadjem pa so odhajali celo v Trst in Videm.
V Trstu je bila cena določenega sadja trikrat višja kot v Gorici, vendar je
za prenos sadja v Trst posameznik potreboval tri dni. To so zmogla le tis-
ta gospodinjstva, ki so imela dovolj delovne sile ali pa so jo lahko zaposlila.
299
