Page 296 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 296
preživetje in podjetnost
bivalstva velika, kar bi bil lahko, poleg celoletnega ciklusa dela na obratu,
eden od možnih vzrokov, da se protoindustrija ni razvila. Obravnavano
območje je bilo del vplivnega kroga omenjenih mest, ki je poleg trgovanja
pomenil tudi stalna in začasna delovna mesta. Gradivo zapuščinskih raz-
prav nam nudi vpogled v socialni položaj tistih, kjer so ob smrti evidenti-
rani otroci, ki so takrat služili. Ne moremo sicer statistično obdelati, koliko
otrok se je dejansko zaposlovalo, saj posamezniki niso umirali v isti starosti
niti v istem ciklusu družinskega življenja. Ob smrti ostarelih staršev so bili
lahko otroci že poročeni, ni pa nujno, da pred poroko niso služili. Zapisi,
kjer je pri umrlih zabeleženo, da otroci služijo, ter finančno stanje pokoj
nika pa nam osvetlijo, pri katerih socialnih slojih so se njihovi potomci
posluževali takšnega načina preživljanja. Razvidno je, da gre za družine
revnih zakupnikov, ki niso bile sposobne preživljati večjega števila otrok.
Prav tako so družine srednje premožnih kmetov JV Goriških brd s šte-
vilnimi otroki le-te morale poslati služit, saj niso imele dovolj prihodkov
za prehrano vseh. Podobno opažajo tudi raziskovalci v Avstriji in Nemčiji
(Seiser 2000, 97).
Poseben primer, ki osvetljuje fenomen služenja ne samo otrok, temveč
tudi odraslih po poroki, je omemba dojenja v Trstu. Gre za v obravnava-
nem gradivu edini primer smrti poročenega mlajšega moškega. Diagram
umrlih po starostnih skupinah za briško župnijo Gradno v letih od 1850
do 1880 kaže, da je bilo največ umrlih otrok v skupini do prvega oz. četr-
tega leta starosti. Nato je sledila skupina odraslih v starosti od 70 do 80 oz.
od 60 do 70 let. Tako lahko rečemo, da so otroci od 10 let dalje ter odras-
li do starosti 60 let umirali najredkeje v celotni populaciji (Gomiršek 1999,
105). V starostni skupini do 20 do 30 let so pogosteje umirale ženske, moški
pa le izjemoma. Ob smrti Štefana Hledeta, starega 28 let, je zabeleženo, da
se njegova žena Marijana nahaja v Trstu, kjer služi kot dojilja. Z umrlim je
živel sin Jožef, ki je bil star leto in pol. Štefan Hlede je bil reven zakupnik,
doma iz Kojskega, vendar je živel v Števerjanu, kjer je obdeloval zakupno
kmetijo. Par si je zagotovil osnovo za poroko, to je bila zakupna kmetija,
zaradi pomanjkanja sredstev pa je posegel po razpoložljivem viru redne-
ga in visokega dohodka (ASG, GD, VE, 83, inv. 83). Ne vemo, kolikšna je
bila plača žene Marijane. Dogovorjeno plačilo dojilji Antona Lenardiča, ki
mu je po porodu umrla mati, je znašalo 3 goldinarje mesečno. Ob konča-
nem dogovorjenem 10-mesečnem dojenju je oče dojilji obljubil še par rjuh,
vrednih 4 goldinarje, ki naj bi dojiljo stimulirale k skrbi za otroka, saj bi v
nasprotnem primeru prejela le plačilo, ne pa tudi nagrade (ASG, GD, VE,
294
bivalstva velika, kar bi bil lahko, poleg celoletnega ciklusa dela na obratu,
eden od možnih vzrokov, da se protoindustrija ni razvila. Obravnavano
območje je bilo del vplivnega kroga omenjenih mest, ki je poleg trgovanja
pomenil tudi stalna in začasna delovna mesta. Gradivo zapuščinskih raz-
prav nam nudi vpogled v socialni položaj tistih, kjer so ob smrti evidenti-
rani otroci, ki so takrat služili. Ne moremo sicer statistično obdelati, koliko
otrok se je dejansko zaposlovalo, saj posamezniki niso umirali v isti starosti
niti v istem ciklusu družinskega življenja. Ob smrti ostarelih staršev so bili
lahko otroci že poročeni, ni pa nujno, da pred poroko niso služili. Zapisi,
kjer je pri umrlih zabeleženo, da otroci služijo, ter finančno stanje pokoj
nika pa nam osvetlijo, pri katerih socialnih slojih so se njihovi potomci
posluževali takšnega načina preživljanja. Razvidno je, da gre za družine
revnih zakupnikov, ki niso bile sposobne preživljati večjega števila otrok.
Prav tako so družine srednje premožnih kmetov JV Goriških brd s šte-
vilnimi otroki le-te morale poslati služit, saj niso imele dovolj prihodkov
za prehrano vseh. Podobno opažajo tudi raziskovalci v Avstriji in Nemčiji
(Seiser 2000, 97).
Poseben primer, ki osvetljuje fenomen služenja ne samo otrok, temveč
tudi odraslih po poroki, je omemba dojenja v Trstu. Gre za v obravnava-
nem gradivu edini primer smrti poročenega mlajšega moškega. Diagram
umrlih po starostnih skupinah za briško župnijo Gradno v letih od 1850
do 1880 kaže, da je bilo največ umrlih otrok v skupini do prvega oz. četr-
tega leta starosti. Nato je sledila skupina odraslih v starosti od 70 do 80 oz.
od 60 do 70 let. Tako lahko rečemo, da so otroci od 10 let dalje ter odras-
li do starosti 60 let umirali najredkeje v celotni populaciji (Gomiršek 1999,
105). V starostni skupini do 20 do 30 let so pogosteje umirale ženske, moški
pa le izjemoma. Ob smrti Štefana Hledeta, starega 28 let, je zabeleženo, da
se njegova žena Marijana nahaja v Trstu, kjer služi kot dojilja. Z umrlim je
živel sin Jožef, ki je bil star leto in pol. Štefan Hlede je bil reven zakupnik,
doma iz Kojskega, vendar je živel v Števerjanu, kjer je obdeloval zakupno
kmetijo. Par si je zagotovil osnovo za poroko, to je bila zakupna kmetija,
zaradi pomanjkanja sredstev pa je posegel po razpoložljivem viru redne-
ga in visokega dohodka (ASG, GD, VE, 83, inv. 83). Ne vemo, kolikšna je
bila plača žene Marijane. Dogovorjeno plačilo dojilji Antona Lenardiča, ki
mu je po porodu umrla mati, je znašalo 3 goldinarje mesečno. Ob konča-
nem dogovorjenem 10-mesečnem dojenju je oče dojilji obljubil še par rjuh,
vrednih 4 goldinarje, ki naj bi dojiljo stimulirale k skrbi za otroka, saj bi v
nasprotnem primeru prejela le plačilo, ne pa tudi nagrade (ASG, GD, VE,
294
