Page 114 - Čuš, Alenka, et al. ur. (2018). Družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kulturah, jezikih in literaturah. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 114
družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kultur ah ...
ga je komad imel na poslušalce. Mariborska navijaška skupina Viole je ra-
perju »priporočila, da naj ne hodi prek Trojan« (TŠ 2001). Športno in navi-
jaško rivalstvo je tako prestopilo meje in Klemen Klemen kar nekaj časa ni
smel nastopati v Mariboru in njegovi okolici. Tri leta kasneje je na svojem
drugem samostojnem albumu Hipnoza v komadu Slovenija zapisal:
Nazaj na ulco, tm, k jest stojim. / Cel življenje mam že željo, da se
za ljudstvo borim. / Ampak kako? Štajerci me sovražjo zato, / k
sm za nih napisu bed komad, da navijam za Lublano. / Ne vidjo,
da sm jest en takih l'di, / k se bori za vse skp, da bi vsi naprej prš-
li. (Klemen 2003, 4)
Narodnostna nestrpnost
Od konca druge svetovne vojne do leta 1960 se je »v Slovenijo priselilo 1270
ljudi letno« (Josipovič 2006, 244), vendar je bil v obdobju med 1954 in 1960
delež tistih, ki so se odselili, večji od števila priseljencev. Sredi 60. let se je
prvič zgodilo, da se je več ljudi priselilo kot odselilo, a je bil ta pojav do konca
60. let končan. Josipovič pravi, da je bilo v tem času mogoče zaznati »obrise
prvih priselitvenih tokov« (prav tam, 145), ko je število priseljencev naraslo
na 2530 letno. Kljub temu Slovenija »do sedemdesetih let ni bila niti posebej
interesantna niti pomemben cilj za priseljevanje iz drugih republik« (prav
tam, 207). Sredi 70. let se je delež priseljencev začel povečevati, »vrh pa je do-
segel med letoma 1975 in 1980, ko so presežki dosegali tudi 8000 prebivalcev
na leto« (prav tam, 132). To se je zgodilo zato, ker so bila sedemdeseta in za-
četek osemdesetih let »leta intenzivnejše industrializacije drugih predelov
nekdanje SFRJ, predvsem Bosne in Hercegovine in ožje Srbije« (prav tam,
197). Vzroki za migracije niso bili zgolj ekonomski, ampak vsaj še politični,
kar se je kazalo v procesu »spreminjanja monoetnične strukture Slovenije v
smeri jugoslavizacije, kar pa ni uspelo« (prav tam, 230), in v dejstvu, da »si
večina predvsem Muslimanov standarda sploh ni izboljšala, temveč je pad-
la v še slabši ekonomski položaj« (prav tam, 230). V 80. letih je bil delež pri-
seljevanja še vedno višji od odseljevanja, vendar so bile številke manjše kot v
prejšnjem obdobju. »V osemdesetih letih se dotok migrantov sprva še nada-
ljuje, do devetdesetih pa skoraj povsem usahne« (prav tam, 245).
Josipovič pravi, da je bilo pri popisu iz leta 2002 mogoče zaznati krizo,
ki je bila posledica prikrite asimilacije in krize etničnega opredeljevanja, po-
gojena pa je bila »tudi s slabim odnosom države do različnih problematik
priseljenega prebivalstva, ki je odrinjeno na družbeni rob, k takemu položaju
112
ga je komad imel na poslušalce. Mariborska navijaška skupina Viole je ra-
perju »priporočila, da naj ne hodi prek Trojan« (TŠ 2001). Športno in navi-
jaško rivalstvo je tako prestopilo meje in Klemen Klemen kar nekaj časa ni
smel nastopati v Mariboru in njegovi okolici. Tri leta kasneje je na svojem
drugem samostojnem albumu Hipnoza v komadu Slovenija zapisal:
Nazaj na ulco, tm, k jest stojim. / Cel življenje mam že željo, da se
za ljudstvo borim. / Ampak kako? Štajerci me sovražjo zato, / k
sm za nih napisu bed komad, da navijam za Lublano. / Ne vidjo,
da sm jest en takih l'di, / k se bori za vse skp, da bi vsi naprej prš-
li. (Klemen 2003, 4)
Narodnostna nestrpnost
Od konca druge svetovne vojne do leta 1960 se je »v Slovenijo priselilo 1270
ljudi letno« (Josipovič 2006, 244), vendar je bil v obdobju med 1954 in 1960
delež tistih, ki so se odselili, večji od števila priseljencev. Sredi 60. let se je
prvič zgodilo, da se je več ljudi priselilo kot odselilo, a je bil ta pojav do konca
60. let končan. Josipovič pravi, da je bilo v tem času mogoče zaznati »obrise
prvih priselitvenih tokov« (prav tam, 145), ko je število priseljencev naraslo
na 2530 letno. Kljub temu Slovenija »do sedemdesetih let ni bila niti posebej
interesantna niti pomemben cilj za priseljevanje iz drugih republik« (prav
tam, 207). Sredi 70. let se je delež priseljencev začel povečevati, »vrh pa je do-
segel med letoma 1975 in 1980, ko so presežki dosegali tudi 8000 prebivalcev
na leto« (prav tam, 132). To se je zgodilo zato, ker so bila sedemdeseta in za-
četek osemdesetih let »leta intenzivnejše industrializacije drugih predelov
nekdanje SFRJ, predvsem Bosne in Hercegovine in ožje Srbije« (prav tam,
197). Vzroki za migracije niso bili zgolj ekonomski, ampak vsaj še politični,
kar se je kazalo v procesu »spreminjanja monoetnične strukture Slovenije v
smeri jugoslavizacije, kar pa ni uspelo« (prav tam, 230), in v dejstvu, da »si
večina predvsem Muslimanov standarda sploh ni izboljšala, temveč je pad-
la v še slabši ekonomski položaj« (prav tam, 230). V 80. letih je bil delež pri-
seljevanja še vedno višji od odseljevanja, vendar so bile številke manjše kot v
prejšnjem obdobju. »V osemdesetih letih se dotok migrantov sprva še nada-
ljuje, do devetdesetih pa skoraj povsem usahne« (prav tam, 245).
Josipovič pravi, da je bilo pri popisu iz leta 2002 mogoče zaznati krizo,
ki je bila posledica prikrite asimilacije in krize etničnega opredeljevanja, po-
gojena pa je bila »tudi s slabim odnosom države do različnih problematik
priseljenega prebivalstva, ki je odrinjeno na družbeni rob, k takemu položaju
112
