Page 112 - Čuš, Alenka, et al. ur. (2018). Družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kulturah, jezikih in literaturah. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 112
družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kultur ah ...
ni pa nespoštovanju in zavračanju različnih religij. Ob tem sodobna druž-
ba omogoča selektivno verovanje (verovanje v boga, ne pa tudi v instituci-
je in predstavnike institucij, ki predstavljajo vero) ter ateizem, ki v javnost
plasirata verski kriticizem.
Pr verouku sm jo zmer dobu okol ušesa / zarad tega, ker mi ni blo
nikdar do seksa […] vi v zameno rabte dnar, vam za folk ni mar,
/ isto sranje džamije, cerkve, ista stvar, / jst sm isku boga, pa ga pr
vas nism najdu, / vaš bog mi ni pomagu takrat, ko sm padu. / ista
banda kot vlada. […] V Vatikanu ne vidm vere, ampak križe kl-
jukaste. (Izić 2015, 3)
Z vero povezana problemska vprašanja odpira tudi homoseksualnost,
pojem, ki naj bi se prvič pojavil leta 1869 v Angliji. »V dvajsetih letih devet-
najstega stoletja se začne uporabljati v vsakdanji govorici in se ga povezuje s
pojmom perverznost. Danes se […] [ga] loči od pojma perverznost, saj ho-
moseksualno nagnjenje ne predstavlja nujno spolne zasvojenosti« (Štuhec
2004, 481). Avtor v nadaljevanju piše, da je homoseksualnost »Judovsko -
krščanska civilizacija […] zavračala in obsojala. To zavračanje je vplivalo
na javno mnenje, na zakonodajo in na odnos znanosti do tega pojava« (prav
tam, 484). Čeprav se v Svetem pismu na več mestih omenja stališče do ho-
moseksualnosti, sta morda najbolj eksplicitna odlomka iz Tretje Mojzesove
knjige, ki se glasita: »Ne smeš ležati z moškim, kakor se leži z žensko; to bi
bila gnusoba« (SSP 2000, 3Mz 18,22) in pa: »Če kdo leži z moškim, kakor se
leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade
nanju« (SSP 2000, 3Mz 20,13). Zametke homofobije torej lahko najdemo
že znotraj religije, od koder transgresivno prehaja na posvetna področja.
Nataša Velikonja pravi:
Če je razsvetljenstvo v začetku 19. stoletja še podpiralo dekrimi-
nalizacijo homoseksualnosti, pa so se zakoni proti homoseksualnim de-
janjem proti koncu stoletja zaostrili, svojega opravičila niso več iskali v re-
ligiozni občutljivosti, temveč v populacijskih politikah, v škodi, ki naj bi
jo seksualne perverzije povzročile narodovemu zdravju. Tako kot je pred-
hodna kriminaliziranja homoseksualnosti upravičevala cerkev, je to sedaj
počela medicina, podobe bolezni, izprijenosti in degeneriranosti pa so bile
izrisane kot protiutež nacionalnih simbolov o možatosti. (1999, 138)
Danes Ustava Republike Slovenije posamezniku omogoča, da si v
skladu z lastnimi željami, prepričanji, nagnjenji in samoopredelitvijo sam
izbere svojo vero in spolno usmeritev. Ne glede na izbiro so vsi posamezni-
110
ni pa nespoštovanju in zavračanju različnih religij. Ob tem sodobna druž-
ba omogoča selektivno verovanje (verovanje v boga, ne pa tudi v instituci-
je in predstavnike institucij, ki predstavljajo vero) ter ateizem, ki v javnost
plasirata verski kriticizem.
Pr verouku sm jo zmer dobu okol ušesa / zarad tega, ker mi ni blo
nikdar do seksa […] vi v zameno rabte dnar, vam za folk ni mar,
/ isto sranje džamije, cerkve, ista stvar, / jst sm isku boga, pa ga pr
vas nism najdu, / vaš bog mi ni pomagu takrat, ko sm padu. / ista
banda kot vlada. […] V Vatikanu ne vidm vere, ampak križe kl-
jukaste. (Izić 2015, 3)
Z vero povezana problemska vprašanja odpira tudi homoseksualnost,
pojem, ki naj bi se prvič pojavil leta 1869 v Angliji. »V dvajsetih letih devet-
najstega stoletja se začne uporabljati v vsakdanji govorici in se ga povezuje s
pojmom perverznost. Danes se […] [ga] loči od pojma perverznost, saj ho-
moseksualno nagnjenje ne predstavlja nujno spolne zasvojenosti« (Štuhec
2004, 481). Avtor v nadaljevanju piše, da je homoseksualnost »Judovsko -
krščanska civilizacija […] zavračala in obsojala. To zavračanje je vplivalo
na javno mnenje, na zakonodajo in na odnos znanosti do tega pojava« (prav
tam, 484). Čeprav se v Svetem pismu na več mestih omenja stališče do ho-
moseksualnosti, sta morda najbolj eksplicitna odlomka iz Tretje Mojzesove
knjige, ki se glasita: »Ne smeš ležati z moškim, kakor se leži z žensko; to bi
bila gnusoba« (SSP 2000, 3Mz 18,22) in pa: »Če kdo leži z moškim, kakor se
leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade
nanju« (SSP 2000, 3Mz 20,13). Zametke homofobije torej lahko najdemo
že znotraj religije, od koder transgresivno prehaja na posvetna področja.
Nataša Velikonja pravi:
Če je razsvetljenstvo v začetku 19. stoletja še podpiralo dekrimi-
nalizacijo homoseksualnosti, pa so se zakoni proti homoseksualnim de-
janjem proti koncu stoletja zaostrili, svojega opravičila niso več iskali v re-
ligiozni občutljivosti, temveč v populacijskih politikah, v škodi, ki naj bi
jo seksualne perverzije povzročile narodovemu zdravju. Tako kot je pred-
hodna kriminaliziranja homoseksualnosti upravičevala cerkev, je to sedaj
počela medicina, podobe bolezni, izprijenosti in degeneriranosti pa so bile
izrisane kot protiutež nacionalnih simbolov o možatosti. (1999, 138)
Danes Ustava Republike Slovenije posamezniku omogoča, da si v
skladu z lastnimi željami, prepričanji, nagnjenji in samoopredelitvijo sam
izbere svojo vero in spolno usmeritev. Ne glede na izbiro so vsi posamezni-
110
