Page 216 - Vinkler, Jonatan, Ana Beguš and Marcello Potocco. Eds. 2019. Ideology in the 20th Century: Studies of literary and social discourses and practices. Koper: University of Primorska Press
P. 216
Ideology in the 20th Century: studies of literary and social discourses and practices
podeželja kot zapostavljenega, temačnega prostora brez prihodnosti. V
češki literaturi je bila vas predvsem v 90. letih kot motiv skoraj nezanimi-
va, šele kasneje so avtorji podeželje izrabili kot prostor, povezan z divjo,
neukročeno naravo, kot prostor magičnih tradicij ali pa kot topos skritih
ideoloških konfliktov iz nedavne preteklosti. Podeželje je pridobilo aktu-
alnost tudi kot prostor ključnega ideološkega konflikta med absolutistič-
no zlovoljo totalitarizma in vaško skupnostjo, ki so jo povezovali zemlja,
vera in tradicija.
Prispevek Gašperja Trohe ob primerjavi Vojaške skrivnosti Dušana
Jovanovića iz l. 1983 in drame tisočdevetstoenainosemdeset Simone Se-
menič iz. l. 2013 raziskuje podobo družbenega sistema v slovenski dra-
matiki. Pokaže, kako je slednja odvisna od zgodovinskega trenutka in av-
torjeve družbeno-kritične drže. Še več, na to podobo v veliki meri vpliva
216 položaj dramatike in gledališča v sodobni družbi. Tudi prispevek Maje
Murnik se ukvarja z dramsko formo in izhaja iz zavedanja, da v zadnjih
desetletjih ni več smiselno strogo ločevati med dramatiko in gledališ-
čem, kajti opraviti imamo z “ne več dramo” (Poschmann) in z ne več gle-
dališčem oz. s postdramskim gledališčem (Lehmann). V krizi reprezen-
tacije in dramske forme se srečujemo s heterogenimi, performativnimi
in pomensko odprtimi strukturami. Umeščajo se v današnji spremenje-
ni položaj umetnosti, katere moderna avtonomija je razpadla, umetnost
pa je pričela privzemati druge postopke in funkcije. Medtem ko se Tro-
ha osredinja na Simono Semenič, Maja Murnik v luči njihove družbene
angažiranosti in političnosti analizira “ne več drame” Simone Semenič
ter nekaj primerov nedavnih družbenoangažiranih uprizoritev v sloven-
skem gledališču, v katerih ima tekstovni del pomembno vlogo (Metamor-
foze 4: Črne luknje B. Kolenc, Republika Slovenija in Odilo. Zatemnitev.
Oratorij D. Živadinova). Prispevek Varje Balžalorsky pa obravnava dolo-
čen moment vpisa ženske (pesniške) diskurzivnosti v strukture literarne-
ga sistema in si ogleda nekaj tenzij med ideologijo in ženskim pesemskim
diskurzom na primeru zbirke Ade Škerl Senca v srcu in njene recepcije.
Vsi trije prispevki obravnavajo izključno slovenski literarni sistem,
nanj pa se navezuje tudi prispevek Rolanda Orcsika, ki predstavi ludi-
zem kot eno najpomembnejših jugoslovanskih pesniških smeri po dru-
gi svetovni vojni, in sicer v kontekstu madžarskih avtorjev v Vojvodini,
ki pišejo za literarno revijo “Új Symposion” (Novi Sad) in ki so bili pod
vplivom ambivalentne politične ideologije SFRJ. Na Madžarskem ludi-
zem ni obstajal, kar predstavlja razliko med madžarskimi pesniki na Ma-
džarskem in v Vojvodini, pripišemo pa jo lahko drugačni (blažji) ideo-
loški realnosti v SFRJ. Avtor opiše najpomembnejše poetske značilnosti
podeželja kot zapostavljenega, temačnega prostora brez prihodnosti. V
češki literaturi je bila vas predvsem v 90. letih kot motiv skoraj nezanimi-
va, šele kasneje so avtorji podeželje izrabili kot prostor, povezan z divjo,
neukročeno naravo, kot prostor magičnih tradicij ali pa kot topos skritih
ideoloških konfliktov iz nedavne preteklosti. Podeželje je pridobilo aktu-
alnost tudi kot prostor ključnega ideološkega konflikta med absolutistič-
no zlovoljo totalitarizma in vaško skupnostjo, ki so jo povezovali zemlja,
vera in tradicija.
Prispevek Gašperja Trohe ob primerjavi Vojaške skrivnosti Dušana
Jovanovića iz l. 1983 in drame tisočdevetstoenainosemdeset Simone Se-
menič iz. l. 2013 raziskuje podobo družbenega sistema v slovenski dra-
matiki. Pokaže, kako je slednja odvisna od zgodovinskega trenutka in av-
torjeve družbeno-kritične drže. Še več, na to podobo v veliki meri vpliva
216 položaj dramatike in gledališča v sodobni družbi. Tudi prispevek Maje
Murnik se ukvarja z dramsko formo in izhaja iz zavedanja, da v zadnjih
desetletjih ni več smiselno strogo ločevati med dramatiko in gledališ-
čem, kajti opraviti imamo z “ne več dramo” (Poschmann) in z ne več gle-
dališčem oz. s postdramskim gledališčem (Lehmann). V krizi reprezen-
tacije in dramske forme se srečujemo s heterogenimi, performativnimi
in pomensko odprtimi strukturami. Umeščajo se v današnji spremenje-
ni položaj umetnosti, katere moderna avtonomija je razpadla, umetnost
pa je pričela privzemati druge postopke in funkcije. Medtem ko se Tro-
ha osredinja na Simono Semenič, Maja Murnik v luči njihove družbene
angažiranosti in političnosti analizira “ne več drame” Simone Semenič
ter nekaj primerov nedavnih družbenoangažiranih uprizoritev v sloven-
skem gledališču, v katerih ima tekstovni del pomembno vlogo (Metamor-
foze 4: Črne luknje B. Kolenc, Republika Slovenija in Odilo. Zatemnitev.
Oratorij D. Živadinova). Prispevek Varje Balžalorsky pa obravnava dolo-
čen moment vpisa ženske (pesniške) diskurzivnosti v strukture literarne-
ga sistema in si ogleda nekaj tenzij med ideologijo in ženskim pesemskim
diskurzom na primeru zbirke Ade Škerl Senca v srcu in njene recepcije.
Vsi trije prispevki obravnavajo izključno slovenski literarni sistem,
nanj pa se navezuje tudi prispevek Rolanda Orcsika, ki predstavi ludi-
zem kot eno najpomembnejših jugoslovanskih pesniških smeri po dru-
gi svetovni vojni, in sicer v kontekstu madžarskih avtorjev v Vojvodini,
ki pišejo za literarno revijo “Új Symposion” (Novi Sad) in ki so bili pod
vplivom ambivalentne politične ideologije SFRJ. Na Madžarskem ludi-
zem ni obstajal, kar predstavlja razliko med madžarskimi pesniki na Ma-
džarskem in v Vojvodini, pripišemo pa jo lahko drugačni (blažji) ideo-
loški realnosti v SFRJ. Avtor opiše najpomembnejše poetske značilnosti
