Page 217 - Vinkler, Jonatan, Ana Beguš and Marcello Potocco. Eds. 2019. Ideology in the 20th Century: Studies of literary and social discourses and practices. Koper: University of Primorska Press
P. 217
Povzetek 217
ludizma, ki so mu pogosto očitali, da briše mejo med popularno kultu-
ro, subkulturami in alternativno in visoko kulturo, njegove južnoslovan-
ske predstavnike (Tomaž Šalamun, Iztok Geister Plamen, Ivan Slamnig,
Branko Maleš, Delimir Rešicki, Vojislav Despotov, Vladimir Kopicl, Vu-
jica Rešin Tucić itd.) ter dela madžarskih avtorjev (István Domonkos,
Katalin Ladik, Ottó Tolnai, Ottó Fenyvesi).
Sledijo prispevki, ki se osredinjajo na druge države, v katerih je pre-
vladovala socialistična ideologija. Najprej Irma Ratiani predstavi gruzij-
sko situacijo. Po smrti Stalina leta 1953 in destalinizaciji svojetske zveze
leta 1956 je v Gruziji prišlo do velikih političnih nemirov, sledilo pa je ob-
dobje politične in kulturne otoplitve. Tudi v literarnih procesih je v ob-
dobju otoplitve prišlo do precej drugačne podobe literarnih del, na eni
strani je bila še vidna nostalgija po Stalinu, na drugi strani razcvet neo-re-
alizma in še kasneje razcvet literature žensk. Maka Elbakidze se prav tako
osredotoča na delovanje sovjetske ideologije v Gruziji. Predstavi opozi-
cionalna diskurza sovjetske ideologije in literarno-raziskovalnega dela
gruzijskega disidenta Viktorja Nozadzeja. Nozadze je v času tridesetle-
tne emigracije ustvaril šest knjig, v katerih je raziskoval srednjeveško ro-
manco Vitez v panterjevi koži Shote Rustavelija. Raziskoval je predvsem
njegov etični, idejni in estetski nazor, pri tem pa v nasprotju s sovjetski-
mi ideologi poudarjal krščanske prvine pesnitve. Prav zato je bil v Gruziji
označen za nesprejemljivega, predvsem med znanstveniki.
Andrei Terian in Stefan Baghiu zaključujeta knjigo z obravnavo ro-
munske literature v času socializma. Terian prispevek zastavi nekoliko
širšše, saj obravnava izraz socialistični modernizem, natančneje njego-
vo uporabnost za označevanje literarne paradigme, ki se je v letih med
1960/1965 in 1980 uveljavila v romunski in v drugih vzhodnoevropskih
književnostih. Zato najprej podaja pregled navedenega obdobja, posebej
pa raziskuje vzroke, spričo katerih so pisatelji in komunistični oblastniki
modernizem pojmovali kot razvojno smer, s pomočjo katere so lahko us-
pešno izrazili svoja zanimanja v obdobju, ko se je pričel umikati sociali-
stični realizem. V drugem delu prispevka opredeljuje idejo socialističnega
modernizma in analizira njeno uporabnost za označbo omenjenega ob-
dobja, predvsem dokazuje, zakaj je pojem uporabnejši od drugih, podob-
nih izrazov, ki so bili doslej v uporabi v Romuniji, kot so neomodernizem
ali socialistični esteticizem. Nazadnje prispevek razširi v raziskavo, ali je
ideja socialističnega modernizma omejena na rabo v okviru nacionalne, v
najboljšem primeru regionalne ravni, ali pa jo je mogoče uspešno poveza-
ti v nadnacionalno mrežo modernizma, in sicer tako, da ga primerjamo s
t.im. poznim modernizmom.
ludizma, ki so mu pogosto očitali, da briše mejo med popularno kultu-
ro, subkulturami in alternativno in visoko kulturo, njegove južnoslovan-
ske predstavnike (Tomaž Šalamun, Iztok Geister Plamen, Ivan Slamnig,
Branko Maleš, Delimir Rešicki, Vojislav Despotov, Vladimir Kopicl, Vu-
jica Rešin Tucić itd.) ter dela madžarskih avtorjev (István Domonkos,
Katalin Ladik, Ottó Tolnai, Ottó Fenyvesi).
Sledijo prispevki, ki se osredinjajo na druge države, v katerih je pre-
vladovala socialistična ideologija. Najprej Irma Ratiani predstavi gruzij-
sko situacijo. Po smrti Stalina leta 1953 in destalinizaciji svojetske zveze
leta 1956 je v Gruziji prišlo do velikih političnih nemirov, sledilo pa je ob-
dobje politične in kulturne otoplitve. Tudi v literarnih procesih je v ob-
dobju otoplitve prišlo do precej drugačne podobe literarnih del, na eni
strani je bila še vidna nostalgija po Stalinu, na drugi strani razcvet neo-re-
alizma in še kasneje razcvet literature žensk. Maka Elbakidze se prav tako
osredotoča na delovanje sovjetske ideologije v Gruziji. Predstavi opozi-
cionalna diskurza sovjetske ideologije in literarno-raziskovalnega dela
gruzijskega disidenta Viktorja Nozadzeja. Nozadze je v času tridesetle-
tne emigracije ustvaril šest knjig, v katerih je raziskoval srednjeveško ro-
manco Vitez v panterjevi koži Shote Rustavelija. Raziskoval je predvsem
njegov etični, idejni in estetski nazor, pri tem pa v nasprotju s sovjetski-
mi ideologi poudarjal krščanske prvine pesnitve. Prav zato je bil v Gruziji
označen za nesprejemljivega, predvsem med znanstveniki.
Andrei Terian in Stefan Baghiu zaključujeta knjigo z obravnavo ro-
munske literature v času socializma. Terian prispevek zastavi nekoliko
širšše, saj obravnava izraz socialistični modernizem, natančneje njego-
vo uporabnost za označevanje literarne paradigme, ki se je v letih med
1960/1965 in 1980 uveljavila v romunski in v drugih vzhodnoevropskih
književnostih. Zato najprej podaja pregled navedenega obdobja, posebej
pa raziskuje vzroke, spričo katerih so pisatelji in komunistični oblastniki
modernizem pojmovali kot razvojno smer, s pomočjo katere so lahko us-
pešno izrazili svoja zanimanja v obdobju, ko se je pričel umikati sociali-
stični realizem. V drugem delu prispevka opredeljuje idejo socialističnega
modernizma in analizira njeno uporabnost za označbo omenjenega ob-
dobja, predvsem dokazuje, zakaj je pojem uporabnejši od drugih, podob-
nih izrazov, ki so bili doslej v uporabi v Romuniji, kot so neomodernizem
ali socialistični esteticizem. Nazadnje prispevek razširi v raziskavo, ali je
ideja socialističnega modernizma omejena na rabo v okviru nacionalne, v
najboljšem primeru regionalne ravni, ali pa jo je mogoče uspešno poveza-
ti v nadnacionalno mrežo modernizma, in sicer tako, da ga primerjamo s
t.im. poznim modernizmom.
