Page 101 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 101
znotraj mobilnega vsakdana: k antropologiji rab mobilnega telefona
si bržčas ni niti predstavljal, kaj vse bo njegovo odkritje principov delovan-
ja stacionarnega telefona potegnilo za sabo. Od tedaj dalje je razvoj telefo-
nije skokovito napredoval, saj je imela do leta 1887 že 26 tisoč naročnikov,
leta 1918 pa je bilo v uporabi že 10 milijonov telefonov družbe Bell System.
Če se je leta 1878 preklapljanje klicev med naročniki namesto direktnih li-
nij vršilo ročno, in sicer po logiki najprej moški, potem ženske, je leta 1921
že bilo omogočeno avtomatsko preklapljanje velikega števila klicev, in sicer
s pomočjo naprave »phantom circuits«, ki je dovoljevala, da so telefonski
pogovori potekali na dveh parih žic. Do leta 1984 je bilo v Veliki Britaniji
že skoraj trideset milijonov telefonov in kar 78 % gospodinjstev je bilo pri-
ključenih na omrežje (skoraj podvojena številka glede na stanje izpred de-
setih let) – čeprav še vedno daleč za ZDA (okoli 95 %), pa še vedno moč-
no pred Evropo. Mobilna telefonija se je razvila po drugi svetovni vojni,
njen tehnološki predhodnik pa je npr. brezžični telegraf oz. radio (1897).
Leta 1946 so bile vzpostavljene prve komercialne mobilne storitve, ki so
omogočile povezavo vozil v javno telefonsko omrežje, in leta 1949 je Federal
Communication Commission priznal t. i. mobilni radio kot novo storitev. V
štiridesetih letih je bilo 50 tisoč mobilnih uporabnikov, v petdesetih že 500
tisoč, v šestdesetih pa kar 1,4 milijona (Brooks 1975; Casson 1910). Razvoj ce-
lične mobilne telefonije v začetku osemdesetih je pospešil razcvet mobilne
telefonije, ki smo mu priča danes (Gabler 1988; Fischer 1992).
Razvoj novih rab mobilne tehnologije je postal samoumeven, domi-
nantne različice rabe pa so se pokazale kot produkt specifičnih razvojnih
poti, ki bi lahko bile tudi drugačne. Konec 20. let minulega stoletja so v
laboratorijih enega izmed velikih ameriških telefonskih podjetij izdelali
učinkovit in še danes delujoč prototip videotelefona, ki popolnoma ustre-
za abstraktni definiciji televizije, vendar se naprava vse do danes ni uspela
ustaliti v vsakdanji rabi. Tudi razvoj celularne mobilne telefonije ni pripo-
mogel k uveljavitvi videotelefona, kar vendarle ponazarja nesamoumev-
nost tehnološkega razvoja. Toda neuspelost videotelefona pred 90 leti je bila
posledica specifičnih družbenozgodovinskih okoliščin v ZDA. Takrat so
bile namreč telefonske družbe bistveno močnejše in vplivnejše od radijskih
mrež, zaradi česar so videotelefon »naravno« videle kot ekstenzijo obstoje-
čega komunikacijskega »medija«, to je telefona, prav tako kakor so radijske
mreže v televiziji videle ekstenzijo radiodifuzije. Toda ekonomska depresi-
ja v 30. letih se je nagnila na stran radia, ker je stimuliral ustrezne družbe-
ne potrebe, zavrla pa je obseg telefonije (Fischer 1992; Vogrinc 2000: 222).
101
si bržčas ni niti predstavljal, kaj vse bo njegovo odkritje principov delovan-
ja stacionarnega telefona potegnilo za sabo. Od tedaj dalje je razvoj telefo-
nije skokovito napredoval, saj je imela do leta 1887 že 26 tisoč naročnikov,
leta 1918 pa je bilo v uporabi že 10 milijonov telefonov družbe Bell System.
Če se je leta 1878 preklapljanje klicev med naročniki namesto direktnih li-
nij vršilo ročno, in sicer po logiki najprej moški, potem ženske, je leta 1921
že bilo omogočeno avtomatsko preklapljanje velikega števila klicev, in sicer
s pomočjo naprave »phantom circuits«, ki je dovoljevala, da so telefonski
pogovori potekali na dveh parih žic. Do leta 1984 je bilo v Veliki Britaniji
že skoraj trideset milijonov telefonov in kar 78 % gospodinjstev je bilo pri-
ključenih na omrežje (skoraj podvojena številka glede na stanje izpred de-
setih let) – čeprav še vedno daleč za ZDA (okoli 95 %), pa še vedno moč-
no pred Evropo. Mobilna telefonija se je razvila po drugi svetovni vojni,
njen tehnološki predhodnik pa je npr. brezžični telegraf oz. radio (1897).
Leta 1946 so bile vzpostavljene prve komercialne mobilne storitve, ki so
omogočile povezavo vozil v javno telefonsko omrežje, in leta 1949 je Federal
Communication Commission priznal t. i. mobilni radio kot novo storitev. V
štiridesetih letih je bilo 50 tisoč mobilnih uporabnikov, v petdesetih že 500
tisoč, v šestdesetih pa kar 1,4 milijona (Brooks 1975; Casson 1910). Razvoj ce-
lične mobilne telefonije v začetku osemdesetih je pospešil razcvet mobilne
telefonije, ki smo mu priča danes (Gabler 1988; Fischer 1992).
Razvoj novih rab mobilne tehnologije je postal samoumeven, domi-
nantne različice rabe pa so se pokazale kot produkt specifičnih razvojnih
poti, ki bi lahko bile tudi drugačne. Konec 20. let minulega stoletja so v
laboratorijih enega izmed velikih ameriških telefonskih podjetij izdelali
učinkovit in še danes delujoč prototip videotelefona, ki popolnoma ustre-
za abstraktni definiciji televizije, vendar se naprava vse do danes ni uspela
ustaliti v vsakdanji rabi. Tudi razvoj celularne mobilne telefonije ni pripo-
mogel k uveljavitvi videotelefona, kar vendarle ponazarja nesamoumev-
nost tehnološkega razvoja. Toda neuspelost videotelefona pred 90 leti je bila
posledica specifičnih družbenozgodovinskih okoliščin v ZDA. Takrat so
bile namreč telefonske družbe bistveno močnejše in vplivnejše od radijskih
mrež, zaradi česar so videotelefon »naravno« videle kot ekstenzijo obstoje-
čega komunikacijskega »medija«, to je telefona, prav tako kakor so radijske
mreže v televiziji videle ekstenzijo radiodifuzije. Toda ekonomska depresi-
ja v 30. letih se je nagnila na stran radia, ker je stimuliral ustrezne družbe-
ne potrebe, zavrla pa je obseg telefonije (Fischer 1992; Vogrinc 2000: 222).
101
