Page 104 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 104
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
la prenosno slušalko, pa jo mam še zmiri zapakirano. Js sem na-
vajena k’r po navadnem telefoni govorit. Mobitel pa mam bolj za
kak nujen slučaj, za primer nesreče al pa nenadne bolezni, da lah-
ko kuoga pokličem na pomoč, če kje obležim.
Gornja izpoved pravzaprav kaže na neko zakoreninjeno navezanost na
način klasičnega telefoniranja (gl. Pušnik 2007: 26–37), kjer je bila možnost
fizične mobilnosti zelo omejena, komunikacijsko razmerje pa se je dejan-
sko vzdrževalo z materialnim podaljškom prek žice, ki je svojevrsten obču-
tek pripetosti na prostor bržčas še bolj stabiliziral.
Precej nasprotni od gornjega primera pa so taki, kjer so s prihodom
mobilnega telefona nekateri v svojih gospodinjstvih odpovedali priključek
za stacionarni telefon, kakor v gospodinjstvu tridesetletne Ljubljančanke:
Pri nas doma imamo vsi člani familije svoj mobi, zato se nam je
zdelo preprosto nesmiselno imeti podvojen strošek za telefon in
smo naročnino za stacionarca preklicali. Itak smo vsi tako mobil-
ni in skoz na terenu, da smo bolj malo doma.
V skrajni fazi je postala vezanost na mobilni telefon popolnoma
subsumirana v telo3 in vse druge forme komunikacije postajajo redun-
dantne. Anthony Townsend temu fenomenu popolnega prehoda s kla-
sične na mobilno telefonijo pravi »cutting the cord«. Tistim, ki so okusili
užitek fleksibilnosti koordiniranja vsakdanjega življenja na način stalne
možnosti redefiniranja že dogovorjenega glede na trenutni lastni status,
se zdi nepredstavljivo živeti brez teh mobilnih dobrobiti. Tradicionalno
koordiniranje življenja na minute, ure, dneve, tedne in kraje je zdaj postalo
le še en sam nenehen in nikoli zaključen tok pogajanj in rekonfiguracij
socialnih interakcij (Townsend 2000). Neka druga informatorka srednjih
let iz Primorske je zato glede dileme fiksni telefon vs. mobilni telefon iz-
strelila kot iz topa:
Jaz sem se takoj navadla na mobilca in nimam kakega domotožja
po domačem telefonu. Ga tud bolj redko uporabljam, saj sem ve-
liko zdoma. Sploh si ne morem več predstavljat, da bi doma čepe-
la pr’ telefonu in čakala na kak napovedan klic.
3 Zanimivo je, kako pogosto raziskovalci mobilne telefonije kulturne dimenzije rab mo-
bilnega aparata opisujejo z biologističnimi izrazi, kakor denimo »metaboličen«, s čim-
er želijo poudariti, da se mobilna realnost, v kateri živimo uporabniki mobilnih teh-
nologij, ne realizira le v socialnih okoliščinah, praksah in diskurzih, pač pa gre tudi
skozi telo uporabnikov.
104
la prenosno slušalko, pa jo mam še zmiri zapakirano. Js sem na-
vajena k’r po navadnem telefoni govorit. Mobitel pa mam bolj za
kak nujen slučaj, za primer nesreče al pa nenadne bolezni, da lah-
ko kuoga pokličem na pomoč, če kje obležim.
Gornja izpoved pravzaprav kaže na neko zakoreninjeno navezanost na
način klasičnega telefoniranja (gl. Pušnik 2007: 26–37), kjer je bila možnost
fizične mobilnosti zelo omejena, komunikacijsko razmerje pa se je dejan-
sko vzdrževalo z materialnim podaljškom prek žice, ki je svojevrsten obču-
tek pripetosti na prostor bržčas še bolj stabiliziral.
Precej nasprotni od gornjega primera pa so taki, kjer so s prihodom
mobilnega telefona nekateri v svojih gospodinjstvih odpovedali priključek
za stacionarni telefon, kakor v gospodinjstvu tridesetletne Ljubljančanke:
Pri nas doma imamo vsi člani familije svoj mobi, zato se nam je
zdelo preprosto nesmiselno imeti podvojen strošek za telefon in
smo naročnino za stacionarca preklicali. Itak smo vsi tako mobil-
ni in skoz na terenu, da smo bolj malo doma.
V skrajni fazi je postala vezanost na mobilni telefon popolnoma
subsumirana v telo3 in vse druge forme komunikacije postajajo redun-
dantne. Anthony Townsend temu fenomenu popolnega prehoda s kla-
sične na mobilno telefonijo pravi »cutting the cord«. Tistim, ki so okusili
užitek fleksibilnosti koordiniranja vsakdanjega življenja na način stalne
možnosti redefiniranja že dogovorjenega glede na trenutni lastni status,
se zdi nepredstavljivo živeti brez teh mobilnih dobrobiti. Tradicionalno
koordiniranje življenja na minute, ure, dneve, tedne in kraje je zdaj postalo
le še en sam nenehen in nikoli zaključen tok pogajanj in rekonfiguracij
socialnih interakcij (Townsend 2000). Neka druga informatorka srednjih
let iz Primorske je zato glede dileme fiksni telefon vs. mobilni telefon iz-
strelila kot iz topa:
Jaz sem se takoj navadla na mobilca in nimam kakega domotožja
po domačem telefonu. Ga tud bolj redko uporabljam, saj sem ve-
liko zdoma. Sploh si ne morem več predstavljat, da bi doma čepe-
la pr’ telefonu in čakala na kak napovedan klic.
3 Zanimivo je, kako pogosto raziskovalci mobilne telefonije kulturne dimenzije rab mo-
bilnega aparata opisujejo z biologističnimi izrazi, kakor denimo »metaboličen«, s čim-
er želijo poudariti, da se mobilna realnost, v kateri živimo uporabniki mobilnih teh-
nologij, ne realizira le v socialnih okoliščinah, praksah in diskurzih, pač pa gre tudi
skozi telo uporabnikov.
104
