Page 102 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 102
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
Ta kratki historični pregled signalizira, da se je telefonija razvijala prav s te-
lefoniranjem kot družbenozgodovinsko pogojeno komunikacijsko prakso.
Primerno je, da zdaj kaj povemo o telefonskem komunikacijskem raz-
merju, kakor se je vzpostavilo v svoji prvi zgodovinski obliki, ob kateri je
telefon sploh dobil svoje ime (gr. tele daleč in fon glas), dominantni način
rabe pa se je do danes ustalil do samoumevnosti kot zgodovinsko in tehno-
loško izhodišče razvoja telefonije sploh, to je v obliki stacionarnega telefo-
na. To je pomembno zato, ker dominantna raba stacionarnega telefona ni
povsem zanemarljiva za njeno kasnejšo mobilno različico, kakor je poka-
zala naša etnografska študija. Pri stacionarnem telefonu je telefoniranje za-
radi izpeljave mikrofona in slušalke (torej izbranega načina njune names-
titve, ne zaradi njunih inherentnih tehničnih omejitev) časovno instantna
govorna komunikacija med dvema osebama, ki sta načeloma na fiksnih lo-
čenih krajih. Telefon je bil že od samega začetka eksplicitno namenjen in-
stantnemu prenosu govora na daljavo. To se pravi, da je bil standard kva-
litete slušnega registra postavljen relativno nizko, in sicer na raven kolikor
toliko zanesljive prepoznave govora, da je poslušalec lahko približno re-
konstruiral govorčevo izjavo. Danes smo že pozabili, kolikšen je bil v zgod-
nji telefoniji delež šumov in prasketanja med telefonsko zvezo, zaradi če-
sar je bila prevladujoča skrb v telefonskem pogovoru ohranjanje stika oz.
preverjanje izrečenega. Šum tehnologije in zvoki okolja običajno niso sodi-
li in po tihi konvenciji še vedno praviloma ne sodijo v načrtovano telefon-
sko razmerje, marveč so prepoznani kot motnja na zvezi. Zaradi tega so se
kot zaželene ustanovile in v dominantni rabi uveljavile take zvočne razme-
re telefoniranja, ki telefonirajočega zvočno izolirajo od okolja, v katerem
se nahaja, kakor je denimo primer javnih telefonskih govorilnic. Ta stan-
dard, ki se je arhitekturno materializiral v telefonski govorilnici kot loče-
ni celici sredi javnega prostora, je bil kasneje upoštevan tudi pri namestitvi
telefonskega aparata v notranjih prostorih, tako v uradih kakor stanovan-
jih (Vogrinc 2001: 2–3). Kakor je za televizijo značilno, da je njeno ne le fi-
zično, pač pa tudi simbolno domovanje postala dnevna soba, je stacionar-
nemu telefonu praviloma pripadla predsoba ali hodnik stanovanja, skratka,
tisti del bivanjskega prostora, ki vsem članom gospodinjstva omogoča ena-
kovreden dostop do aparata. Ne pozabimo pa na specifična okolja, kjer
je fiksni telefon še vedno naprava, okrog katere se konstituira skupnost,
npr. v študentskih domovih ali domovih za ostarele, v katerih je telefon-
ski aparat stacioniran v nekakšni sprejemni loži za vse prebivalce doma, a
je aparat praviloma le v funkciji sprejemanja klicev, ne pa tudi opravljan-
102
Ta kratki historični pregled signalizira, da se je telefonija razvijala prav s te-
lefoniranjem kot družbenozgodovinsko pogojeno komunikacijsko prakso.
Primerno je, da zdaj kaj povemo o telefonskem komunikacijskem raz-
merju, kakor se je vzpostavilo v svoji prvi zgodovinski obliki, ob kateri je
telefon sploh dobil svoje ime (gr. tele daleč in fon glas), dominantni način
rabe pa se je do danes ustalil do samoumevnosti kot zgodovinsko in tehno-
loško izhodišče razvoja telefonije sploh, to je v obliki stacionarnega telefo-
na. To je pomembno zato, ker dominantna raba stacionarnega telefona ni
povsem zanemarljiva za njeno kasnejšo mobilno različico, kakor je poka-
zala naša etnografska študija. Pri stacionarnem telefonu je telefoniranje za-
radi izpeljave mikrofona in slušalke (torej izbranega načina njune names-
titve, ne zaradi njunih inherentnih tehničnih omejitev) časovno instantna
govorna komunikacija med dvema osebama, ki sta načeloma na fiksnih lo-
čenih krajih. Telefon je bil že od samega začetka eksplicitno namenjen in-
stantnemu prenosu govora na daljavo. To se pravi, da je bil standard kva-
litete slušnega registra postavljen relativno nizko, in sicer na raven kolikor
toliko zanesljive prepoznave govora, da je poslušalec lahko približno re-
konstruiral govorčevo izjavo. Danes smo že pozabili, kolikšen je bil v zgod-
nji telefoniji delež šumov in prasketanja med telefonsko zvezo, zaradi če-
sar je bila prevladujoča skrb v telefonskem pogovoru ohranjanje stika oz.
preverjanje izrečenega. Šum tehnologije in zvoki okolja običajno niso sodi-
li in po tihi konvenciji še vedno praviloma ne sodijo v načrtovano telefon-
sko razmerje, marveč so prepoznani kot motnja na zvezi. Zaradi tega so se
kot zaželene ustanovile in v dominantni rabi uveljavile take zvočne razme-
re telefoniranja, ki telefonirajočega zvočno izolirajo od okolja, v katerem
se nahaja, kakor je denimo primer javnih telefonskih govorilnic. Ta stan-
dard, ki se je arhitekturno materializiral v telefonski govorilnici kot loče-
ni celici sredi javnega prostora, je bil kasneje upoštevan tudi pri namestitvi
telefonskega aparata v notranjih prostorih, tako v uradih kakor stanovan-
jih (Vogrinc 2001: 2–3). Kakor je za televizijo značilno, da je njeno ne le fi-
zično, pač pa tudi simbolno domovanje postala dnevna soba, je stacionar-
nemu telefonu praviloma pripadla predsoba ali hodnik stanovanja, skratka,
tisti del bivanjskega prostora, ki vsem članom gospodinjstva omogoča ena-
kovreden dostop do aparata. Ne pozabimo pa na specifična okolja, kjer
je fiksni telefon še vedno naprava, okrog katere se konstituira skupnost,
npr. v študentskih domovih ali domovih za ostarele, v katerih je telefon-
ski aparat stacioniran v nekakšni sprejemni loži za vse prebivalce doma, a
je aparat praviloma le v funkciji sprejemanja klicev, ne pa tudi opravljan-
102
