Page 106 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 106
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
Kakor smo lahko videli na teh primerih, mobilni telefon nikakor ni
tehnologija, ki bi bila kulturno rabljena mimo tehnoloških naprav, ki so ji
zgodovinsko predhajale in jo razvojno omogočile. Nasprotno, primeri na-
kazujejo, da je družbena raba neke tehnologije pogosto kontekstualna, torej
kulturno pogojena, in zatorej veliko širša od tehničnih funkcij, ki jih pred-
vidijo inženirji, tehnični eksperti in izdelovalci tehnologij.
Urbano, ruralno, rurbano
Nekoč je bil mobilni telefon ekskluzivna dragocenost, rezervirana za bo-
gate, danes je postal ubikvitetna naprava, katere globalna komodifikacija
združuje različne svetove, bližnje in daljne, bogate in revne, urbane in ru-
ralne. Kakor trdijo nekateri raziskovalci, pri mobilnem telefonu ne gre le
za tehnologijo ali načine, kako se to tehnologijo uporablja v najrazličnej-
ših deželah sveta, pač pa za samo razumevanje ene izmed najpomembnej-
ših invencij sodobne človekove eksistence, po kateri se bo življenje v 21. sto-
letju bistveno razlikovalo od vseh njegovih predhodnih oblik (Rheingold
2003). Mobilni telefon tako stopa na simbolno mesto skupnega imenoval-
ca, ki lahko za drobec zapolni brezno sicer nepremostljivih kulturnih raz-
lik v svetu, od entuziazma s keitai kulturo hiperurbane Japonske (Ito in
dr. 2006) ali mobilne tehnologizacije skandinavskih družb (Kopomaa 1999;
Roos 1993; Ling in Haddon 2001) s Finsko na čelu, kjer je največje število
mobilnih telefonov na prebivalca na svetu, pri čemer je telefonska industri-
ja vodilna moč finske ekonomije in stvar nacionalnega ponosa (Puro 2002),
do najbolj ruralnih predelov dežel tretjega sveta, kjer so kulturni vplivi tega
constant touch presenetljivi za številne zahodne raziskovalce (Agar 2005).
Vse to govori v prid mobilnemu univerzumu, v katerem so omrežena raz-
merja pervazivna in persistentna določitev vsakdanjega življenja ne glede
na nekatere tradicionalne družbene ločnice, kakor npr. urbano vs. ruralno.
Če je bilo nekoč urbano povezano s pojmi središča, metropole, mesta, ru-
ralno pa s pojmi periferije, odročnosti, podeželja, potem mobilni telefon te
ločnice postavlja pod vprašaj.
Težko je spregledati, da se večina študij ukvarja z rabo mobilnega te-
lefona v urbanih okoljih, pri tem pa zanemarja pomembno dejstvo, da je
vstop mobilnega telefona v okolja, ki so bila dotlej šibko tehnološko pokrita
ali pomanjkljivo komunikacijsko opremljena, imel še veliko večje kulturne
posledice za vsakdanje življenje ljudi. Ni še dolgo tega, ko v ruralnih okoljih
Slovenije stacionarni telefon nikakor ni bil običajna komoditeta, pač pa ra-
riteta, okrog katere se je izoblikovala kolektivna raba aparata »na posodo«
106
Kakor smo lahko videli na teh primerih, mobilni telefon nikakor ni
tehnologija, ki bi bila kulturno rabljena mimo tehnoloških naprav, ki so ji
zgodovinsko predhajale in jo razvojno omogočile. Nasprotno, primeri na-
kazujejo, da je družbena raba neke tehnologije pogosto kontekstualna, torej
kulturno pogojena, in zatorej veliko širša od tehničnih funkcij, ki jih pred-
vidijo inženirji, tehnični eksperti in izdelovalci tehnologij.
Urbano, ruralno, rurbano
Nekoč je bil mobilni telefon ekskluzivna dragocenost, rezervirana za bo-
gate, danes je postal ubikvitetna naprava, katere globalna komodifikacija
združuje različne svetove, bližnje in daljne, bogate in revne, urbane in ru-
ralne. Kakor trdijo nekateri raziskovalci, pri mobilnem telefonu ne gre le
za tehnologijo ali načine, kako se to tehnologijo uporablja v najrazličnej-
ših deželah sveta, pač pa za samo razumevanje ene izmed najpomembnej-
ših invencij sodobne človekove eksistence, po kateri se bo življenje v 21. sto-
letju bistveno razlikovalo od vseh njegovih predhodnih oblik (Rheingold
2003). Mobilni telefon tako stopa na simbolno mesto skupnega imenoval-
ca, ki lahko za drobec zapolni brezno sicer nepremostljivih kulturnih raz-
lik v svetu, od entuziazma s keitai kulturo hiperurbane Japonske (Ito in
dr. 2006) ali mobilne tehnologizacije skandinavskih družb (Kopomaa 1999;
Roos 1993; Ling in Haddon 2001) s Finsko na čelu, kjer je največje število
mobilnih telefonov na prebivalca na svetu, pri čemer je telefonska industri-
ja vodilna moč finske ekonomije in stvar nacionalnega ponosa (Puro 2002),
do najbolj ruralnih predelov dežel tretjega sveta, kjer so kulturni vplivi tega
constant touch presenetljivi za številne zahodne raziskovalce (Agar 2005).
Vse to govori v prid mobilnemu univerzumu, v katerem so omrežena raz-
merja pervazivna in persistentna določitev vsakdanjega življenja ne glede
na nekatere tradicionalne družbene ločnice, kakor npr. urbano vs. ruralno.
Če je bilo nekoč urbano povezano s pojmi središča, metropole, mesta, ru-
ralno pa s pojmi periferije, odročnosti, podeželja, potem mobilni telefon te
ločnice postavlja pod vprašaj.
Težko je spregledati, da se večina študij ukvarja z rabo mobilnega te-
lefona v urbanih okoljih, pri tem pa zanemarja pomembno dejstvo, da je
vstop mobilnega telefona v okolja, ki so bila dotlej šibko tehnološko pokrita
ali pomanjkljivo komunikacijsko opremljena, imel še veliko večje kulturne
posledice za vsakdanje življenje ljudi. Ni še dolgo tega, ko v ruralnih okoljih
Slovenije stacionarni telefon nikakor ni bil običajna komoditeta, pač pa ra-
riteta, okrog katere se je izoblikovala kolektivna raba aparata »na posodo«
106
