Page 119 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 119
znotraj mobilnega vsakdana: k antropologiji rab mobilnega telefona
rabo skorajda nevidnega mobilnega telefona. Promocije družbe AT&T so
pogosto predstavljale mobilni telefon kot ženskinega najboljšega prijatel-
ja, ki ji pomaga preživeti v enoličnem, sivem in nenehno nadležnem mes-
tu. Finska Nokia pa se promovira s sloganom, da je mobilni telefon naj-
bolj intimna komunikacijska naprava sodobnega sveta. Slovenski operater
Mobitel že več let na veliko promovira svoje izdelke s podobo tehnologije,
ki obeta romanco in ljubezen. Naša etnografija pritrjuje temu, da podobe
iz oglaševanja igrajo izjemno pomembno vlogo pri definiranju in reflekti-
ranju posameznikovega vzpostavljanja razmerij do predmetov, zlasti s pod-
ročja elektronike in mobilne tehnologije. Telefonski operaterji oglaševanje
usmerjajo ciljno: motiv, zakaj naj bi ženske imele novi model telefona, po-
vežejo z njihovo večjo varnostjo ali potrebo po vzdrževanju stika z druži-
no; otrokom telefon omogoča tkanje socialnih vezi s sovrstniki, pri čemer
jim tehnologija pomaga, da to uspešno počnejo mimo nadzora staršev; po-
trebe moških, da imajo nov model aparata, oglaševalci najpogosteje tržijo
prek tipičnih domen, kakor so moda, moč, zrelost, moškost. Skratka, žen-
skam se telefon ponuja kot nekakšen zaščitni plašč pred nepredvidljivostjo
mesta, moškim kot sredstvo anonimnega zapeljevanja in seksualne razno-
likosti v mestu, otrokom pa kot igrača (gl. De Lange 2007) ali modni doda-
tek. Ni čudno, da se modni kreatorji agilno odzivajo na mobilno eksplozijo.
Mnogo oblačil in drugih modnih dodatkov za mlade je namreč narejenih
tako, da je vanje vkomponiran žepek za mobilni telefon. Skrb za aparat je
postala skrb zase. Sporočilo simbioze med človekom in aparatom je v vseh
primerih enako: telefon se prikazuje kot podaljšek telesa (Townsend 2000:
91–93). Zaradi vsega zgoraj navedenega posamezniki s svojimi mobilnimi
telefoni razvijajo zelo osebna razmerja, izgubo ali krajo aparata zato čutijo
precej osebno, kakor kaže primer naše mlajše informatorke:
Js sem lani v predavalnici na fakulteti pozabla telefon. Valda, ni-
sem ga dobila nazaj. Takoj ga je nekdo zmaknil in v tistem trenut-
ku sem se počutla, kakor da sem zgubila del sebe. Počutla sem se
razgaljeno, saj je tisti, ki ga je ukradel, imel – dokler nisem prek-
licala številke – dostop do vseh mojih kontaktov in seveda zelo
osebnih SMS-ov. V nekem smislu mi je ukradu identiteto, nekaj,
kar je blo del mene in moja last.
Po tej izpovedi bi lahko rekli, da personifikacija aparata bolj reprezen-
tira telefon kakor pa zgolj predmet kot tak, ki zmore konzumirati razmerja.
To pa ni nenavadno, če upoštevamo, da uporabnik večkrat na dan znova
in znova personificira aparat na različnih ravneh, od vnašanja številk in
119
rabo skorajda nevidnega mobilnega telefona. Promocije družbe AT&T so
pogosto predstavljale mobilni telefon kot ženskinega najboljšega prijatel-
ja, ki ji pomaga preživeti v enoličnem, sivem in nenehno nadležnem mes-
tu. Finska Nokia pa se promovira s sloganom, da je mobilni telefon naj-
bolj intimna komunikacijska naprava sodobnega sveta. Slovenski operater
Mobitel že več let na veliko promovira svoje izdelke s podobo tehnologije,
ki obeta romanco in ljubezen. Naša etnografija pritrjuje temu, da podobe
iz oglaševanja igrajo izjemno pomembno vlogo pri definiranju in reflekti-
ranju posameznikovega vzpostavljanja razmerij do predmetov, zlasti s pod-
ročja elektronike in mobilne tehnologije. Telefonski operaterji oglaševanje
usmerjajo ciljno: motiv, zakaj naj bi ženske imele novi model telefona, po-
vežejo z njihovo večjo varnostjo ali potrebo po vzdrževanju stika z druži-
no; otrokom telefon omogoča tkanje socialnih vezi s sovrstniki, pri čemer
jim tehnologija pomaga, da to uspešno počnejo mimo nadzora staršev; po-
trebe moških, da imajo nov model aparata, oglaševalci najpogosteje tržijo
prek tipičnih domen, kakor so moda, moč, zrelost, moškost. Skratka, žen-
skam se telefon ponuja kot nekakšen zaščitni plašč pred nepredvidljivostjo
mesta, moškim kot sredstvo anonimnega zapeljevanja in seksualne razno-
likosti v mestu, otrokom pa kot igrača (gl. De Lange 2007) ali modni doda-
tek. Ni čudno, da se modni kreatorji agilno odzivajo na mobilno eksplozijo.
Mnogo oblačil in drugih modnih dodatkov za mlade je namreč narejenih
tako, da je vanje vkomponiran žepek za mobilni telefon. Skrb za aparat je
postala skrb zase. Sporočilo simbioze med človekom in aparatom je v vseh
primerih enako: telefon se prikazuje kot podaljšek telesa (Townsend 2000:
91–93). Zaradi vsega zgoraj navedenega posamezniki s svojimi mobilnimi
telefoni razvijajo zelo osebna razmerja, izgubo ali krajo aparata zato čutijo
precej osebno, kakor kaže primer naše mlajše informatorke:
Js sem lani v predavalnici na fakulteti pozabla telefon. Valda, ni-
sem ga dobila nazaj. Takoj ga je nekdo zmaknil in v tistem trenut-
ku sem se počutla, kakor da sem zgubila del sebe. Počutla sem se
razgaljeno, saj je tisti, ki ga je ukradel, imel – dokler nisem prek-
licala številke – dostop do vseh mojih kontaktov in seveda zelo
osebnih SMS-ov. V nekem smislu mi je ukradu identiteto, nekaj,
kar je blo del mene in moja last.
Po tej izpovedi bi lahko rekli, da personifikacija aparata bolj reprezen-
tira telefon kakor pa zgolj predmet kot tak, ki zmore konzumirati razmerja.
To pa ni nenavadno, če upoštevamo, da uporabnik večkrat na dan znova
in znova personificira aparat na različnih ravneh, od vnašanja številk in
119
