Page 120 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 120
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
imen drugih uporabnikov, izbiranja zvočnih efektov in dodajanja novih
glasb, ki nadomestijo standardno zvonjenje, do arhiviranja SMS-sporočil.
Depersonalizirana drobcena SIM-kartica pravzaprav razkriva precej ose-
ben profil uporabnika. Toda kljub temu čedalje bolj konfliktnemu trendu
med personalizacijo in depersonalizacijo fizičnega artefakta mobilni tele-
fon ostaja osebni dodatek telesa in simbolni znak korporealnosti. Utelešenje
mobilnega telefona je nedvomno pospešilo samo naturalizacijo njegovih
rab. Nošenje aparata je postalo nekaj najbolj normalnega, sprejemljivega in
samoumevnega. Eden od informatorjev je povedal:
Sploh ne vem, kako smo lahko prej živel’. Dons je vse odvisn’ od
mobilnosti, sicer si hitro out. Danes je prov nenavadno, če kdo
nima mobitela. To zveni zaostalo.
Plantova piše, da je mobilni telefon postal opora sebstvu, ter ta stik
med človekom in aparatom ponazarja z živalskimi analogijami, da bi opre-
delila tipične načine rabe, kakor npr. že omenjeni »naježeni način« upravl-
janja z zasebnostjo na javnem kraju. Ostale zabavne ptičje analogije so še
»živahni kramljavec«, »samotarska sova«, »mirni golob«, »blebetavi vrab-
ček«, »hrupni škorec« in »kričeči pav« (Plant 2002: 62–67). Nekateri razis-
kovalci pa trdijo, da je uporabnikov odnos do aparata odvisen tudi od nje-
govih osebnostnih lastnosti (Love & Kewley 2005: 273–284).
Izris odgovorov na vprašanje, kaj informatorjem predstavlja mobilni
telefon, je nadvse raznovrsten, pri čemer je včasih težko razlikovati med
razumevanjem telefona kot komoditete v okviru materialne kulture in
ekonomije ter razumevanjem telefona kot medija za izmenjavo socialne-
ga kapitala. Tako rekoč vsi informatorji pa so sugerirali, da gre pri mobil-
nem telefonu za individualizirajočo tehnologijo, ki posameznika umešča
v središče družbenih mrež in zahteva konkretne recipročne obligacije. Za
mlade v raziskavi npr. pomeni »biti v stalnem stiku« del dinamičnega pro-
cesa konstrukcije družbene identitete na ravni dnevnega reguliranja prija-
teljstev in članstva v vrstniških skupinah. Najstniki v raziskavi so mobil-
ni telefon internalizirali kot tehnologijo svobode in romance, njihovi starši
pa kot tehnologijo kontrole in skrbništva, čemur literatura pravi staršev-
stvo na daljavo oz. remote parenting (gl. Henderson in dr. 2002: 505–507).
V debato o tem, kako človek vzpostavlja razmerja do tehnologije na
individualni in kolektivni ravni, pa pomembno vstopajo tudi ritualizirane
rabe, kakor tudi rituali, ki spremljajo rabe mobilnih telefonov. Sadie Plant,
avtorica že prej omenjene etnografske študije, pravi, da je akt »biti na te-
120
imen drugih uporabnikov, izbiranja zvočnih efektov in dodajanja novih
glasb, ki nadomestijo standardno zvonjenje, do arhiviranja SMS-sporočil.
Depersonalizirana drobcena SIM-kartica pravzaprav razkriva precej ose-
ben profil uporabnika. Toda kljub temu čedalje bolj konfliktnemu trendu
med personalizacijo in depersonalizacijo fizičnega artefakta mobilni tele-
fon ostaja osebni dodatek telesa in simbolni znak korporealnosti. Utelešenje
mobilnega telefona je nedvomno pospešilo samo naturalizacijo njegovih
rab. Nošenje aparata je postalo nekaj najbolj normalnega, sprejemljivega in
samoumevnega. Eden od informatorjev je povedal:
Sploh ne vem, kako smo lahko prej živel’. Dons je vse odvisn’ od
mobilnosti, sicer si hitro out. Danes je prov nenavadno, če kdo
nima mobitela. To zveni zaostalo.
Plantova piše, da je mobilni telefon postal opora sebstvu, ter ta stik
med človekom in aparatom ponazarja z živalskimi analogijami, da bi opre-
delila tipične načine rabe, kakor npr. že omenjeni »naježeni način« upravl-
janja z zasebnostjo na javnem kraju. Ostale zabavne ptičje analogije so še
»živahni kramljavec«, »samotarska sova«, »mirni golob«, »blebetavi vrab-
ček«, »hrupni škorec« in »kričeči pav« (Plant 2002: 62–67). Nekateri razis-
kovalci pa trdijo, da je uporabnikov odnos do aparata odvisen tudi od nje-
govih osebnostnih lastnosti (Love & Kewley 2005: 273–284).
Izris odgovorov na vprašanje, kaj informatorjem predstavlja mobilni
telefon, je nadvse raznovrsten, pri čemer je včasih težko razlikovati med
razumevanjem telefona kot komoditete v okviru materialne kulture in
ekonomije ter razumevanjem telefona kot medija za izmenjavo socialne-
ga kapitala. Tako rekoč vsi informatorji pa so sugerirali, da gre pri mobil-
nem telefonu za individualizirajočo tehnologijo, ki posameznika umešča
v središče družbenih mrež in zahteva konkretne recipročne obligacije. Za
mlade v raziskavi npr. pomeni »biti v stalnem stiku« del dinamičnega pro-
cesa konstrukcije družbene identitete na ravni dnevnega reguliranja prija-
teljstev in članstva v vrstniških skupinah. Najstniki v raziskavi so mobil-
ni telefon internalizirali kot tehnologijo svobode in romance, njihovi starši
pa kot tehnologijo kontrole in skrbništva, čemur literatura pravi staršev-
stvo na daljavo oz. remote parenting (gl. Henderson in dr. 2002: 505–507).
V debato o tem, kako človek vzpostavlja razmerja do tehnologije na
individualni in kolektivni ravni, pa pomembno vstopajo tudi ritualizirane
rabe, kakor tudi rituali, ki spremljajo rabe mobilnih telefonov. Sadie Plant,
avtorica že prej omenjene etnografske študije, pravi, da je akt »biti na te-
120
