Page 182 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 182
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
dovolj visoko stopnjo tega kapitala, preusmerijo svoj interes v pridobivanje
simbolnega (v podobi ugleda, statusa, kultiviranosti, okusa, sofisticirane-
ga življenjskega stila) (Bottomore 1993; Bourdieu 2002a; Higley 1998). Če to
spoznanje iz zgodovine in sociologije elit povežemo z Bourdieujevo teorijo
polja in kapitala, potem lahko domnevamo, da so različne vplivne skupine
in izpostavljeni posamezniki v času tranzicije na dva načina vstopali v pol-
je elite. Po eni strani so s pomočjo ekonomskega kapitala, ki jim ga je pri-
nesla zasedena funkcija, dejansko prišli do pomembnega položaja v družbi.
Po drugi strani pa so bili v polju elit prisiljeni v nenehno vzpostavljanje rav-
notežja med različnimi vrstami kapitala, od ekonomskega, kulturnega do
drugovrstnega simbolnega. Zgolj pridobljeni ekonomski kapital ne zadošča
za prvenstvo v eliti (prim. Bourdieu 1994b: 56). Moda je tako izpostavljenim
posameznikom in vplivnim skupinam služila kot nov element kulturnega
kapitala, s katerim so bodisi ohranili bodisi uveljavili izjemen položaj na
bojnem polju medijske javnosti. Bourdieujevsko rečeno, raznovrstno mo-
tivirane in skomponirane slovenske tranzicijske elite so na podlagi oziran-
ja po zahodnih zgledih sproti ugotovljale, da za vzdrževanje svojega pri-
vilegiranega položaja v tako omejenem polju, kakor je slovenski nacionalni
prostor, ne zadoščajo le nepremičnine, bančni računi, privatizacijski pod-
vigi in lastniški deleži. Tranzicijski elitni habitus je bilo treba napolniti z
novo kulturno vsebino, ki so jo v pretežni meri zagotovili mediji: naslov-
nice, zgodbe, promocija življenjskega stila, družabne kronike, fotožurna-
lizem, rdeče preproge, medijske modne performance itd. Vsa ta medijska
mašinerija je vsakokratnim vplivnim skupinam ali izpostavljenim posa-
meznikom na razpolago bodisi za njihovo priložnostno samoinscenacijo
bodisi za redno izumljanje njihovega družbenega položaja.
»Mediji so modna pista slovenske elite, a še bolj so njen placebo«
Zadnjih medijskih dvajset let je v Sloveniji minilo v znamenju privatizaci-
je medijev, neoliberalizacije časopisnega in površne regulacije radiodifu-
znega trga, medijske koncentracije, komercializacije in proliferacije. V de-
vetdesetih je prišlo na časopisnem trgu do porasta novih časopisov, tako
dnevnih kakor tedenskih, a – kakor konstatirata komunikologa Sandra
Bašić Hrvatin in Marko Milosavljević – novi časopisi in revije niso spre-
menile razmer na časopisnem trgu: takoimenovana »(d)emokratizacija me-
dijev se je omejila na vprašanje, kako spremeniti (demokratizirati) medijsko
lastništvo. Pri tiskanih medijih se je svoboda javnega izražanja kratko malo
izenačila s svobodo lastnine« (Bašić Hrvatin & Milosavljević 2001: 10). Je pa
182
dovolj visoko stopnjo tega kapitala, preusmerijo svoj interes v pridobivanje
simbolnega (v podobi ugleda, statusa, kultiviranosti, okusa, sofisticirane-
ga življenjskega stila) (Bottomore 1993; Bourdieu 2002a; Higley 1998). Če to
spoznanje iz zgodovine in sociologije elit povežemo z Bourdieujevo teorijo
polja in kapitala, potem lahko domnevamo, da so različne vplivne skupine
in izpostavljeni posamezniki v času tranzicije na dva načina vstopali v pol-
je elite. Po eni strani so s pomočjo ekonomskega kapitala, ki jim ga je pri-
nesla zasedena funkcija, dejansko prišli do pomembnega položaja v družbi.
Po drugi strani pa so bili v polju elit prisiljeni v nenehno vzpostavljanje rav-
notežja med različnimi vrstami kapitala, od ekonomskega, kulturnega do
drugovrstnega simbolnega. Zgolj pridobljeni ekonomski kapital ne zadošča
za prvenstvo v eliti (prim. Bourdieu 1994b: 56). Moda je tako izpostavljenim
posameznikom in vplivnim skupinam služila kot nov element kulturnega
kapitala, s katerim so bodisi ohranili bodisi uveljavili izjemen položaj na
bojnem polju medijske javnosti. Bourdieujevsko rečeno, raznovrstno mo-
tivirane in skomponirane slovenske tranzicijske elite so na podlagi oziran-
ja po zahodnih zgledih sproti ugotovljale, da za vzdrževanje svojega pri-
vilegiranega položaja v tako omejenem polju, kakor je slovenski nacionalni
prostor, ne zadoščajo le nepremičnine, bančni računi, privatizacijski pod-
vigi in lastniški deleži. Tranzicijski elitni habitus je bilo treba napolniti z
novo kulturno vsebino, ki so jo v pretežni meri zagotovili mediji: naslov-
nice, zgodbe, promocija življenjskega stila, družabne kronike, fotožurna-
lizem, rdeče preproge, medijske modne performance itd. Vsa ta medijska
mašinerija je vsakokratnim vplivnim skupinam ali izpostavljenim posa-
meznikom na razpolago bodisi za njihovo priložnostno samoinscenacijo
bodisi za redno izumljanje njihovega družbenega položaja.
»Mediji so modna pista slovenske elite, a še bolj so njen placebo«
Zadnjih medijskih dvajset let je v Sloveniji minilo v znamenju privatizaci-
je medijev, neoliberalizacije časopisnega in površne regulacije radiodifu-
znega trga, medijske koncentracije, komercializacije in proliferacije. V de-
vetdesetih je prišlo na časopisnem trgu do porasta novih časopisov, tako
dnevnih kakor tedenskih, a – kakor konstatirata komunikologa Sandra
Bašić Hrvatin in Marko Milosavljević – novi časopisi in revije niso spre-
menile razmer na časopisnem trgu: takoimenovana »(d)emokratizacija me-
dijev se je omejila na vprašanje, kako spremeniti (demokratizirati) medijsko
lastništvo. Pri tiskanih medijih se je svoboda javnega izražanja kratko malo
izenačila s svobodo lastnine« (Bašić Hrvatin & Milosavljević 2001: 10). Je pa
182
