Page 195 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 195
moda, mediji in elite ...
lej nosi »čudovite večerne obleke«, saj se po njenem nekako pričakuje od
nje, da je morda bolj ekstravagantna od dam, ki opravljajo poklice, ki niso
tako neposredno vezani na odrsko nastopanje. Iz gornjih izpovedi ugotavl-
jamo, da oblačenje oziroma posamezni modni kosi oblačila tvorijo izjemen
pomen. Barnard navaja dve recepciji izvora in ustvarjanja pomena obla-
čil: prva umesti izvor pomena zunaj samega oblačila ali celotne garniture
oblačil, saj ga pripiše neki zunanji avtoriteti, kakršna je oblikovalec ali pa
nositelj; druga umesti nastanek pomena v sámo obleko ali posamezni kos
oblačila, npr. v tkanine, barve, kroje in oblike ter v izmenjavanje ali kombi-
niranje teh barv, oblik in tkanin (Barnard 2005: 98). Izreke naših informa-
torjev nas napeljuje na sklepanje, da je v primeru odnosa slovenskih tranzi-
cijskih elit do pomena mode oziroma oblačil, ki jih nosijo na odmevnih ali
izbranih prireditvah, odločilnejša prva, rekli bi mitološka ali celo konfesi-
onalna recepcija, ki pomen oblačila odtuji od njegove materialnosti oziro-
ma artefaktnosti. Za razumevanje te odtujitve, ki nas privede v situacijo, da
oblačila presojamo zgolj po znamkah ali njihovih ikoniziranih avtorjih, ne
pa po dejanskih kvalitetah oblačil, je zelo prikladna znamenita Barthesova
semiotična teorija mode, po kateri ima vsak kos oblačila svoj denotativ-
ni in konotativni pomen. Denotacija pomena oblačil, barthesovsko reče-
no, izhaja iz dobesednega pomena nekega izraza, podobe, materiala, forme,
medtem ko konotacijo pomena oblačil spremljajo občutki, asociacije, vti-
si, percepcije. Ideologija torej po Barthesu modo zagrabi na ravni konota-
cije, na ravni prenesenega pomena, na ravni pomena, ki modo oziroma po-
samezne modne kose oblačil odtuji od njihove materialne artefaktnosti in
jih preobrazi v prestiž, luksuz, okus, življenjski stil, statusni simbol (prim.
Barthes 1990; 1967). Potemtakem lahko rečemo, da sta moda in oblačenje
ideološka fenomena, saj omogočata konstituiranje, signaliziranje in repro-
duciranje razrednih položajev, statusnih leg in hierarhičnih taksonomij v
družbi. Blagovne znamke in tipografsko oblikovani zaščitni znaki ali logo-
tipi oblačil so eden od načinov, kako lahko elitni posamezniki ali skupine
ohranjajo ali krepijo svoj privilegirani položaj. V ta red ideološke funkcije
elitnega oblačenja in modnega eksponiranja sodi tudi aktivna potrošnja in
neprestano menjavanja oblačil, kar povedno nakazujeta tudi navedeni izre-
ki. Elitni posamezniki, vplivne interesne skupine in bogataški razredi so
prisiljeni v nenehno menjavanje oblačil in mode, da bi zmeraj znova poka-
zali tako na razlike med seboj in drugimi znotraj polja elite kakor tudi med
seboj in drugimi zunaj polja elit. S prvimi komunicirajo edinstvenost med
sebi enakimi, z drugimi komunicirajo superiornost v odnosu do množice
195
lej nosi »čudovite večerne obleke«, saj se po njenem nekako pričakuje od
nje, da je morda bolj ekstravagantna od dam, ki opravljajo poklice, ki niso
tako neposredno vezani na odrsko nastopanje. Iz gornjih izpovedi ugotavl-
jamo, da oblačenje oziroma posamezni modni kosi oblačila tvorijo izjemen
pomen. Barnard navaja dve recepciji izvora in ustvarjanja pomena obla-
čil: prva umesti izvor pomena zunaj samega oblačila ali celotne garniture
oblačil, saj ga pripiše neki zunanji avtoriteti, kakršna je oblikovalec ali pa
nositelj; druga umesti nastanek pomena v sámo obleko ali posamezni kos
oblačila, npr. v tkanine, barve, kroje in oblike ter v izmenjavanje ali kombi-
niranje teh barv, oblik in tkanin (Barnard 2005: 98). Izreke naših informa-
torjev nas napeljuje na sklepanje, da je v primeru odnosa slovenskih tranzi-
cijskih elit do pomena mode oziroma oblačil, ki jih nosijo na odmevnih ali
izbranih prireditvah, odločilnejša prva, rekli bi mitološka ali celo konfesi-
onalna recepcija, ki pomen oblačila odtuji od njegove materialnosti oziro-
ma artefaktnosti. Za razumevanje te odtujitve, ki nas privede v situacijo, da
oblačila presojamo zgolj po znamkah ali njihovih ikoniziranih avtorjih, ne
pa po dejanskih kvalitetah oblačil, je zelo prikladna znamenita Barthesova
semiotična teorija mode, po kateri ima vsak kos oblačila svoj denotativ-
ni in konotativni pomen. Denotacija pomena oblačil, barthesovsko reče-
no, izhaja iz dobesednega pomena nekega izraza, podobe, materiala, forme,
medtem ko konotacijo pomena oblačil spremljajo občutki, asociacije, vti-
si, percepcije. Ideologija torej po Barthesu modo zagrabi na ravni konota-
cije, na ravni prenesenega pomena, na ravni pomena, ki modo oziroma po-
samezne modne kose oblačil odtuji od njihove materialne artefaktnosti in
jih preobrazi v prestiž, luksuz, okus, življenjski stil, statusni simbol (prim.
Barthes 1990; 1967). Potemtakem lahko rečemo, da sta moda in oblačenje
ideološka fenomena, saj omogočata konstituiranje, signaliziranje in repro-
duciranje razrednih položajev, statusnih leg in hierarhičnih taksonomij v
družbi. Blagovne znamke in tipografsko oblikovani zaščitni znaki ali logo-
tipi oblačil so eden od načinov, kako lahko elitni posamezniki ali skupine
ohranjajo ali krepijo svoj privilegirani položaj. V ta red ideološke funkcije
elitnega oblačenja in modnega eksponiranja sodi tudi aktivna potrošnja in
neprestano menjavanja oblačil, kar povedno nakazujeta tudi navedeni izre-
ki. Elitni posamezniki, vplivne interesne skupine in bogataški razredi so
prisiljeni v nenehno menjavanje oblačil in mode, da bi zmeraj znova poka-
zali tako na razlike med seboj in drugimi znotraj polja elite kakor tudi med
seboj in drugimi zunaj polja elit. S prvimi komunicirajo edinstvenost med
sebi enakimi, z drugimi komunicirajo superiornost v odnosu do množice
195
