Page 244 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 244
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
li pričakovanj. Za tem pa stojijo drugi razlogi, kompleksni in predolgi za ta
pogovor. Idealno bi bilo, da bi bili natančni v opisovanju lokalnih in regio-
nalnih dogodkov in bi hkrati imeli tudi vrhunsko pokrite centralne dogodke
treh držav in Evrope in sveta. Imeli bi lokalni pogled na centralne in global-
ne dogodke.« (INFž1). Prav ta izreka, ki nas informira s pomenljivo kompa-
rativno dinamiko, daje slutiti, da je glavne razloge za devalvirano recepcijo
dnevniškega formata Primorskih novic pri bralcih treba pripisati časopis-
nim upravljalcem in ustvarjalcem, katerih družbena odgovornost je prepo-
znavati razpoloženje in medijske potrebe bralcev. Nas pa ta primer opo-
minja še na en drug, rekli bi konceptualen način. Dnevniški format
časopisja je v perspektivi medijskih študijev in komunikacijskih teorij his-
torično utemeljen kot prestižen, višje eleviran, časniški. Toda naša etnogra-
fija bralcev prav vprašanje dnevniškega formata Primorskih novic paradig-
matsko postavlja na glavo. Tu se neobhodno postavlja vprašanje, kaj se je
moralo med producentskim in konzumentskim habitusom zadevnega ča-
sopisa radikalnega poškodovati, da njegovi redni ali priložnostni bralci
dnevno formo časopisa v tako visoki etnografski frekvenci jemljejo prej kot
znamenje njegove tabloidnosti, ne kredibilnosti, aktualnosti ali večje infor-
mativnosti. Ko smo bralce povprašali, kako se kaže ta tabloidnost oziroma
kako prepoznavajo razliko med resnim časnikom in novičarskim tabloi-
dom, so navajali raznolik spekter podobnih personaliziranih kriterijev:
»Razliko prepoznam po vsebini, recimo po resnosti tem. Če je resen časopis,
ima manj slik, na primer tračarske revije takoj prepoznam po velikih slikah,
barvitosti strani, po mastnih naslovih in celotni grafični podobi … Seveda se
da lahko resnost ali rumenost časopisa prepoznavati še drugače, po tem, da
je urednik uveljavljena oseba, razvpitih novinarjih, po privlačni obliki časo-
pisa ali revije … ampak dajmo reči, da se verodostojnost časopisa najbolj vidi
po kritičnosti prispevkov. To nekako takoj zaznaš v članku, pa jaz bi še rekel,
da po dolžini člankov.« (INFm7); »Mislim, da ni težko videti razlike med
resnimi časopisi in tabloidi, pač v kredibilnosti objavljenih člankov je raz-
lika, čeprav v zadnjih časih opažam, da se razlika zmanjšuje in da se tudi
resni časniki obračajo na trače oziroma na nepreverjene ali slabo preverje-
ne informacije, ki z mastnimi naslovi pritegnejo bralca, še posebej nižje iz-
obražene, ko pa človek prebere članek, pa vidi, da ravno ne stoji najbolj.
Tudi Primorsken novice včasih padejo čez rob, ki se pričakuje od resnega
časnika.« (INFm36); »Primorske novice bi verjetno delovale bolj kredibilno,
če bi izhajale dvakrat ali trikrat tedensko, ne vsak dan, ker potem bi lažje
pripravili bolj poglobljene tekste, tako pa včasih opažam, da jih rahlo vleče v
244
li pričakovanj. Za tem pa stojijo drugi razlogi, kompleksni in predolgi za ta
pogovor. Idealno bi bilo, da bi bili natančni v opisovanju lokalnih in regio-
nalnih dogodkov in bi hkrati imeli tudi vrhunsko pokrite centralne dogodke
treh držav in Evrope in sveta. Imeli bi lokalni pogled na centralne in global-
ne dogodke.« (INFž1). Prav ta izreka, ki nas informira s pomenljivo kompa-
rativno dinamiko, daje slutiti, da je glavne razloge za devalvirano recepcijo
dnevniškega formata Primorskih novic pri bralcih treba pripisati časopis-
nim upravljalcem in ustvarjalcem, katerih družbena odgovornost je prepo-
znavati razpoloženje in medijske potrebe bralcev. Nas pa ta primer opo-
minja še na en drug, rekli bi konceptualen način. Dnevniški format
časopisja je v perspektivi medijskih študijev in komunikacijskih teorij his-
torično utemeljen kot prestižen, višje eleviran, časniški. Toda naša etnogra-
fija bralcev prav vprašanje dnevniškega formata Primorskih novic paradig-
matsko postavlja na glavo. Tu se neobhodno postavlja vprašanje, kaj se je
moralo med producentskim in konzumentskim habitusom zadevnega ča-
sopisa radikalnega poškodovati, da njegovi redni ali priložnostni bralci
dnevno formo časopisa v tako visoki etnografski frekvenci jemljejo prej kot
znamenje njegove tabloidnosti, ne kredibilnosti, aktualnosti ali večje infor-
mativnosti. Ko smo bralce povprašali, kako se kaže ta tabloidnost oziroma
kako prepoznavajo razliko med resnim časnikom in novičarskim tabloi-
dom, so navajali raznolik spekter podobnih personaliziranih kriterijev:
»Razliko prepoznam po vsebini, recimo po resnosti tem. Če je resen časopis,
ima manj slik, na primer tračarske revije takoj prepoznam po velikih slikah,
barvitosti strani, po mastnih naslovih in celotni grafični podobi … Seveda se
da lahko resnost ali rumenost časopisa prepoznavati še drugače, po tem, da
je urednik uveljavljena oseba, razvpitih novinarjih, po privlačni obliki časo-
pisa ali revije … ampak dajmo reči, da se verodostojnost časopisa najbolj vidi
po kritičnosti prispevkov. To nekako takoj zaznaš v članku, pa jaz bi še rekel,
da po dolžini člankov.« (INFm7); »Mislim, da ni težko videti razlike med
resnimi časopisi in tabloidi, pač v kredibilnosti objavljenih člankov je raz-
lika, čeprav v zadnjih časih opažam, da se razlika zmanjšuje in da se tudi
resni časniki obračajo na trače oziroma na nepreverjene ali slabo preverje-
ne informacije, ki z mastnimi naslovi pritegnejo bralca, še posebej nižje iz-
obražene, ko pa človek prebere članek, pa vidi, da ravno ne stoji najbolj.
Tudi Primorsken novice včasih padejo čez rob, ki se pričakuje od resnega
časnika.« (INFm36); »Primorske novice bi verjetno delovale bolj kredibilno,
če bi izhajale dvakrat ali trikrat tedensko, ne vsak dan, ker potem bi lažje
pripravili bolj poglobljene tekste, tako pa včasih opažam, da jih rahlo vleče v
244
