Page 245 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 245
časopis in njegovi bralci ...
rumeno, pač precej reklam, pa kratki teksti, pa škandalozni naslovi kdaj, ki
potem v tekstu ne opravičijo svoje kričavosti.« (INFž23). Navedli smo le ne-
kaj pogledov na tabloidnost, kakor si jo zamišljajo informatorji, vendar
imajo ti pogledi tudi drugo plat akterskega diskurza tabloidnosti. Pri veči-
ni informatorjev se denimo ideja domnevne tabloidnosti Primorskih novic
samoiniciativno prikrade v akterski diskurz večinoma takrat, ko tematizi-
rajo slabosti njihovega dnevniške formata, a ko smo te iste informatorje ne-
posredno povprašali, ali menijo, da so Primorske novice potemtakem po-
stale tabloid, so podali povsem drugačen pogled v stilu: »Že po sami obliki
in po tematiki bi rekel, da niso rumen časopis. So verodostojen časopis, več
ali manj se to vidi po prispevkih, kako so napisani, in po tem, da ponuja in-
formacije vsem skupinam lokalnega prebivalstva. Poleg tega vsebujejo več in-
formativnih kot zabavnih tem.« (INFm7); »Niso tabloid, saj vsebujejo prete-
žno informativne teme, izključno zabavnih skoraj ni. Že po strukturi časopisa
in obravnavani tematiki se vidi, da niso tabloid. Tabloid zlahka prepoznaš
po izbranih naslovih v populističnem slogu, grafično pa po vpadljivih barvah
naslovnic … V glavnem so verodostojen regionalni časnik.« (INFm9);
»Primorske novice vendarle niso Slovenske novice ali pa tisti pravi tabloidi a
la Nova, Lady. Včasih zapadejo po mojem malo v rumeno, a vseeno ostajajo
resen informativen časopis za Primorsko.« (INFž39); »S tabloidizacijo se soo-
čajo vsi tiskani mediji. Celo The Guardian, ki je šel iz broadsheet na manjši
format, vsi nekaj koketirajo s tabloidnostjo na žalost.« (INFž1). Skratka, prav
toliko razlogov, ki so jih informatorji našli za to, da časopis implicitno po-
vežejo s tabloidnostjo, najdejo tudi zato, da ga v eksplicitnem zagovoru od-
rešijo te stigme. Kako razumeti to na prvi pogled očitno aktersko kontra-
dikcijo? Pri odgovoru si bomo pomagali s Sofio Johansson (2007), ki je
opravila terensko študijo o britanskem tabloidnem novinarstvu in recepci-
ji tabloidov pri bralcih. Spoznavala je, da je izrazita heterogena recepcija
tabloidov, od njihove neverjetne priljubljenosti, prikrite konzumacije do
deklariranega omalovaževanja, povezana najprej z njihovim izrazitim la-
bilnim akademskim statusom, zaradi česar je bilo dolgo različnim laičnim
javnostim prepuščeno, da po svoje opredeljujejo ta medijski pojav. K tej ra-
ziskovalni zaznavi bi lahko dodali tudi to, da je bila razprava o tabloidih v
akademskem diskurzu dolgo omejena na zdravorazumske percepcije tablo-
idnosti. Neredko se je v akademsko ločevanje med t. i. resnim in rumenim
novinarstvom prikradla prenekatera samoumevnost v korist resnega novi-
narstva, kar je utrjevalo njegovo kulturno avtoriteto pred senzacionalistič-
nim tiskom kot nečim popularnim, zabavnim, tračarskim, potrošniškim,
245
rumeno, pač precej reklam, pa kratki teksti, pa škandalozni naslovi kdaj, ki
potem v tekstu ne opravičijo svoje kričavosti.« (INFž23). Navedli smo le ne-
kaj pogledov na tabloidnost, kakor si jo zamišljajo informatorji, vendar
imajo ti pogledi tudi drugo plat akterskega diskurza tabloidnosti. Pri veči-
ni informatorjev se denimo ideja domnevne tabloidnosti Primorskih novic
samoiniciativno prikrade v akterski diskurz večinoma takrat, ko tematizi-
rajo slabosti njihovega dnevniške formata, a ko smo te iste informatorje ne-
posredno povprašali, ali menijo, da so Primorske novice potemtakem po-
stale tabloid, so podali povsem drugačen pogled v stilu: »Že po sami obliki
in po tematiki bi rekel, da niso rumen časopis. So verodostojen časopis, več
ali manj se to vidi po prispevkih, kako so napisani, in po tem, da ponuja in-
formacije vsem skupinam lokalnega prebivalstva. Poleg tega vsebujejo več in-
formativnih kot zabavnih tem.« (INFm7); »Niso tabloid, saj vsebujejo prete-
žno informativne teme, izključno zabavnih skoraj ni. Že po strukturi časopisa
in obravnavani tematiki se vidi, da niso tabloid. Tabloid zlahka prepoznaš
po izbranih naslovih v populističnem slogu, grafično pa po vpadljivih barvah
naslovnic … V glavnem so verodostojen regionalni časnik.« (INFm9);
»Primorske novice vendarle niso Slovenske novice ali pa tisti pravi tabloidi a
la Nova, Lady. Včasih zapadejo po mojem malo v rumeno, a vseeno ostajajo
resen informativen časopis za Primorsko.« (INFž39); »S tabloidizacijo se soo-
čajo vsi tiskani mediji. Celo The Guardian, ki je šel iz broadsheet na manjši
format, vsi nekaj koketirajo s tabloidnostjo na žalost.« (INFž1). Skratka, prav
toliko razlogov, ki so jih informatorji našli za to, da časopis implicitno po-
vežejo s tabloidnostjo, najdejo tudi zato, da ga v eksplicitnem zagovoru od-
rešijo te stigme. Kako razumeti to na prvi pogled očitno aktersko kontra-
dikcijo? Pri odgovoru si bomo pomagali s Sofio Johansson (2007), ki je
opravila terensko študijo o britanskem tabloidnem novinarstvu in recepci-
ji tabloidov pri bralcih. Spoznavala je, da je izrazita heterogena recepcija
tabloidov, od njihove neverjetne priljubljenosti, prikrite konzumacije do
deklariranega omalovaževanja, povezana najprej z njihovim izrazitim la-
bilnim akademskim statusom, zaradi česar je bilo dolgo različnim laičnim
javnostim prepuščeno, da po svoje opredeljujejo ta medijski pojav. K tej ra-
ziskovalni zaznavi bi lahko dodali tudi to, da je bila razprava o tabloidih v
akademskem diskurzu dolgo omejena na zdravorazumske percepcije tablo-
idnosti. Neredko se je v akademsko ločevanje med t. i. resnim in rumenim
novinarstvom prikradla prenekatera samoumevnost v korist resnega novi-
narstva, kar je utrjevalo njegovo kulturno avtoriteto pred senzacionalistič-
nim tiskom kot nečim popularnim, zabavnim, tračarskim, potrošniškim,
245
