Page 241 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 241
časopis in njegovi bralci ...
pa so ena taka čudna mineštra površnih novic, včasih tudi trivial-
nih lokalnih dogodkov, ki po mojem nič ne prispevajo k večji ob-
veščenosti … prej gre zgolj za eno tako ceneno zabavo. (INFm30)
V etnografiji bralcev preseneča visoka stopnja homogenosti presoje, da
Primorske novice kot dnevnik niso upravičile obljub časopisne hiše in pri-
čakovanj bralcev, zaradi česar se zlasti med starejšimi informatorji javlja
vidna nostalgija po časopisu, rečeno z besedami enega od informatorjev,
»kot je bil nekoč«. Takšna soglasna etnografska situacija nas je silila, da to
močno homogenizirano konzumentsko percepcijo preverimo »na drugi
strani«, tj. pri ustvarjalcih časopisa. Izkazalo se je, da so vsi v našo raziska-
vo pritegnjeni zaposleni bili dobro seznanjeni s to zanje nelagodno bralsko
recepcijo, zaradi česar so jo poskušali svoji insajderski habitualni vpetosti
pač ustrezno dodatno kontekstualizirati in razširiti. Ena od urednic je na
vprašanje, ali je bila pretvorba Primorskih novic v dnevnik dobra odločitev,
odkrito izrazila ambivalenco: »Razdvojena sem. Po eni strani je bila ta pote-
za izpeljana na hitro, z obljubami, ki se niso uresničile. Novinarji smo vsaj
trikrat bolj obremenjeni, kot smo bili prej. Kljub temu da nam marsikdo oči-
ta, da je bilo prej bolje, ko smo izhajali trikrat tedensko. A imam občutek, da
se ne bi obdržali na trgu. Nisem pa prepričana, da je pot nazaj možna. Glede
na to, da je veliko sodelavcev tik pred upokojitvijo, obstaja možnost, da bodo
Primorske novice ponovno izhajale trikrat tedensko, ob torkih, petkih in so-
botah.« (INFž6). Tudi ena od novinark je ubesedila na las podoben pogled,
a z nekoliko izzivalnejšim pomenskim sklepom: »Odločitev je bila v tistem
času morda nekoliko prenagljena, upoštevajoč predvsem razpoložljiv kader v
hiši. Ta projekt je bil nekoliko prezahteven za tedanje zmožnosti. A je pač
krenil in poti nazaj ni. Verjamemo, da je za vsakodnevno izhajanje
Primorskih novic vsebine dovolj, in v obsegu in v kakovosti, med bralci pa žal
velikokrat naletimo na opazko, da je bilo prej veliko bolje in da imajo obču-
tek, da zgolj polnimo strani. S tem se nikakor ne morem strinjati. Navade
bralcev iz prejšnjega časa, ko je časnik izhajal dvakrat oziroma trikrat na te-
den, so očitno še vedno vraščene v željah bralcev, saj se niso spremenile oziro-
ma prilagodile.« (INFž5). V prvem delu pojasnjevanja se da opaziti, da in-
formatorka poskuša slediti kolektivni normi, ki bržčas obstaja v zadevnem
časopisnem habitusu, ko razkriva zagato takšnega premalo premišljenega
prestrukturiranja. Bolj preseneti pri vrednotenju bralcev, po katerem je ne-
uspeh novitet, ki jih uvaja časopisna hiša, posredno pripisan tudi bralcem
zaradi njihove domnevne neprilagodljivosti ali trdovratnega vztrajanja pri
tradiciji in rutini. Toda Herbert Gans pravi, da takšno novinarsko pripiso-
241
pa so ena taka čudna mineštra površnih novic, včasih tudi trivial-
nih lokalnih dogodkov, ki po mojem nič ne prispevajo k večji ob-
veščenosti … prej gre zgolj za eno tako ceneno zabavo. (INFm30)
V etnografiji bralcev preseneča visoka stopnja homogenosti presoje, da
Primorske novice kot dnevnik niso upravičile obljub časopisne hiše in pri-
čakovanj bralcev, zaradi česar se zlasti med starejšimi informatorji javlja
vidna nostalgija po časopisu, rečeno z besedami enega od informatorjev,
»kot je bil nekoč«. Takšna soglasna etnografska situacija nas je silila, da to
močno homogenizirano konzumentsko percepcijo preverimo »na drugi
strani«, tj. pri ustvarjalcih časopisa. Izkazalo se je, da so vsi v našo raziska-
vo pritegnjeni zaposleni bili dobro seznanjeni s to zanje nelagodno bralsko
recepcijo, zaradi česar so jo poskušali svoji insajderski habitualni vpetosti
pač ustrezno dodatno kontekstualizirati in razširiti. Ena od urednic je na
vprašanje, ali je bila pretvorba Primorskih novic v dnevnik dobra odločitev,
odkrito izrazila ambivalenco: »Razdvojena sem. Po eni strani je bila ta pote-
za izpeljana na hitro, z obljubami, ki se niso uresničile. Novinarji smo vsaj
trikrat bolj obremenjeni, kot smo bili prej. Kljub temu da nam marsikdo oči-
ta, da je bilo prej bolje, ko smo izhajali trikrat tedensko. A imam občutek, da
se ne bi obdržali na trgu. Nisem pa prepričana, da je pot nazaj možna. Glede
na to, da je veliko sodelavcev tik pred upokojitvijo, obstaja možnost, da bodo
Primorske novice ponovno izhajale trikrat tedensko, ob torkih, petkih in so-
botah.« (INFž6). Tudi ena od novinark je ubesedila na las podoben pogled,
a z nekoliko izzivalnejšim pomenskim sklepom: »Odločitev je bila v tistem
času morda nekoliko prenagljena, upoštevajoč predvsem razpoložljiv kader v
hiši. Ta projekt je bil nekoliko prezahteven za tedanje zmožnosti. A je pač
krenil in poti nazaj ni. Verjamemo, da je za vsakodnevno izhajanje
Primorskih novic vsebine dovolj, in v obsegu in v kakovosti, med bralci pa žal
velikokrat naletimo na opazko, da je bilo prej veliko bolje in da imajo obču-
tek, da zgolj polnimo strani. S tem se nikakor ne morem strinjati. Navade
bralcev iz prejšnjega časa, ko je časnik izhajal dvakrat oziroma trikrat na te-
den, so očitno še vedno vraščene v željah bralcev, saj se niso spremenile oziro-
ma prilagodile.« (INFž5). V prvem delu pojasnjevanja se da opaziti, da in-
formatorka poskuša slediti kolektivni normi, ki bržčas obstaja v zadevnem
časopisnem habitusu, ko razkriva zagato takšnega premalo premišljenega
prestrukturiranja. Bolj preseneti pri vrednotenju bralcev, po katerem je ne-
uspeh novitet, ki jih uvaja časopisna hiša, posredno pripisan tudi bralcem
zaradi njihove domnevne neprilagodljivosti ali trdovratnega vztrajanja pri
tradiciji in rutini. Toda Herbert Gans pravi, da takšno novinarsko pripiso-
241
