Page 249 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 249
časopis in njegovi bralci ...
pred novičarskim še vedno pohvali z visoko stopnjo posedovanja zgodb in
zgodbarske transparentnosti. Bralci, ki uporabljajo digitalne medije, mor-
da prejmejo širšo sliko dogajanj po svetu od tistih, ki so izključno zave-
zani posameznim tiskanim časopisom, a so slednji nagrajeni z močnejšo
dozo analize in interpretacije posameznih dogodkov. Po drugi strani pa je
klasični tisk še vedno pogosto izvirni vir spletnih novic (Maier 2010: 16–
18). Zagovorniki klasičnega tiska radi poudarjajo še nekaj, česar po mnenju
arhivarja New York Timesa Evana Sandhausa novičarski portali in spletne
informacijske platforme nimajo tako izpostavljeno, tj. uredniških odloči-
tev. Čeravno se novičarski portali in spletna informacijska podjetja radi
postavljajo s tem, da so vlogo odgovornih urednikov nadomestili s svoji-
mi statističnimi modeli in matematičnimi algoritmi, to ne drži povsem, saj
morajo, tako Sadhaus, natančnost matematičnih algoritmov vendarle ne-
nehno izboljševati njihovi človeški skrbniki (Kučić 2012: 18).
Toda ali ti pravkar predstavljeni raziskovalni in komentirani uvidi kaj
pripomorejo k bolj pertinentnemu razumevanju kulturne transformacije
bralcev tiska v spletne uporabnike in novičarske potrošnike? Namen tega
sklopa pri obeh vrstah informatorjev je bilo ugotoviti, kako ustvarjalci tis-
kane in spletne izdaje Primorskih novic osmišljajo dilemo med tiskanim
in spletnim, kakšen pomen jih pripisujejo, kje vidijo rešitve, vidijo splet-
no edicijo kot dopolnitev tiskane ali kot njeno rešitev, kako gledajo na pla-
čljivost, ali spletna edicija dosega več bralstva v primerjavi s tiskano; ipd.
Oglejmo si najprej glavne poudarke iz etnografije uredništva:
– generator prihodka časopisnih hiš je še vedno tisk, in ne spletne
izdaje (INFm2: »Tisku je upadlo oglaševanje, se pa ni po defaultu
preselilo na net, pa cene so dosti nižje za oglase na spletu.«)
– oglasi so na spletni strani časopisa bolj eksponirani kakor v tiska-
ni ediciji (INFm2: »Po mojem je glavna razlika med oglasi na sple-
tu in v tisku ta, da so na spletu oglasi dosti bolj moteči, nadležni.
Bistvena razlika!«; INFž1: »Glavna razlika med oglaševanjem na
spletni strani in v tiskani izdaji je, da je na spletu cenejše, zato da
privabimo oglaševalce. So drugačna pravila, trajanje, koliko časa
imaš banner, pač tehnološko je različno in tudi cene so zdaj bolj
atraktivne, prav za privabiti, ker smo na splošno še v fazi uvajanja.
Na spletu morajo biti elementi interaktivni, kar je sicer včasih za
resnejše bralce moteče.«)
– glavni kriterij za zaklepanje novic pri plačljivih spletnih vsebinah
je intramedijska aktualnost novice (INFm2: »Novice ostanejo za-
249
pred novičarskim še vedno pohvali z visoko stopnjo posedovanja zgodb in
zgodbarske transparentnosti. Bralci, ki uporabljajo digitalne medije, mor-
da prejmejo širšo sliko dogajanj po svetu od tistih, ki so izključno zave-
zani posameznim tiskanim časopisom, a so slednji nagrajeni z močnejšo
dozo analize in interpretacije posameznih dogodkov. Po drugi strani pa je
klasični tisk še vedno pogosto izvirni vir spletnih novic (Maier 2010: 16–
18). Zagovorniki klasičnega tiska radi poudarjajo še nekaj, česar po mnenju
arhivarja New York Timesa Evana Sandhausa novičarski portali in spletne
informacijske platforme nimajo tako izpostavljeno, tj. uredniških odloči-
tev. Čeravno se novičarski portali in spletna informacijska podjetja radi
postavljajo s tem, da so vlogo odgovornih urednikov nadomestili s svoji-
mi statističnimi modeli in matematičnimi algoritmi, to ne drži povsem, saj
morajo, tako Sadhaus, natančnost matematičnih algoritmov vendarle ne-
nehno izboljševati njihovi človeški skrbniki (Kučić 2012: 18).
Toda ali ti pravkar predstavljeni raziskovalni in komentirani uvidi kaj
pripomorejo k bolj pertinentnemu razumevanju kulturne transformacije
bralcev tiska v spletne uporabnike in novičarske potrošnike? Namen tega
sklopa pri obeh vrstah informatorjev je bilo ugotoviti, kako ustvarjalci tis-
kane in spletne izdaje Primorskih novic osmišljajo dilemo med tiskanim
in spletnim, kakšen pomen jih pripisujejo, kje vidijo rešitve, vidijo splet-
no edicijo kot dopolnitev tiskane ali kot njeno rešitev, kako gledajo na pla-
čljivost, ali spletna edicija dosega več bralstva v primerjavi s tiskano; ipd.
Oglejmo si najprej glavne poudarke iz etnografije uredništva:
– generator prihodka časopisnih hiš je še vedno tisk, in ne spletne
izdaje (INFm2: »Tisku je upadlo oglaševanje, se pa ni po defaultu
preselilo na net, pa cene so dosti nižje za oglase na spletu.«)
– oglasi so na spletni strani časopisa bolj eksponirani kakor v tiska-
ni ediciji (INFm2: »Po mojem je glavna razlika med oglasi na sple-
tu in v tisku ta, da so na spletu oglasi dosti bolj moteči, nadležni.
Bistvena razlika!«; INFž1: »Glavna razlika med oglaševanjem na
spletni strani in v tiskani izdaji je, da je na spletu cenejše, zato da
privabimo oglaševalce. So drugačna pravila, trajanje, koliko časa
imaš banner, pač tehnološko je različno in tudi cene so zdaj bolj
atraktivne, prav za privabiti, ker smo na splošno še v fazi uvajanja.
Na spletu morajo biti elementi interaktivni, kar je sicer včasih za
resnejše bralce moteče.«)
– glavni kriterij za zaklepanje novic pri plačljivih spletnih vsebinah
je intramedijska aktualnost novice (INFm2: »Novice ostanejo za-
249
