Page 246 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 246
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
komercialnim (prim. Zadnikar 2005). Nekateri celo menijo, da večina očit-
kov in kritik na račun tabloidizacije pravzaprav izhaja iz konvencionalnega
akademskega prezira do popularne kulture. Delitev med kakovostnimi ča-
sopisi in tabloidi namreč posnema ločnico med visoko in popularno kultu-
ro. Menimo pa, da je akterska kontradikcija v dojemanju tabloidnosti in
kredibilnosti posledica njune kompleksne družbene skonstruiranosti, in ne
le labilnih oziroma favorizirajočih akademskih definicij ali percepcij. Naši
informatorji nas v svoji kontradikciji dejansko poučijo, da je njihovo razu-
mevanje medijev ali posameznih medijskih oblik veliko bolj družbeno pre-
makljivo in situacijsko pogojeno, kakor bi si mislili, zaradi česar jih je treba
jemati s potrebno rezervacijo tako v njihovi domnevni socialni statičnosti
oziroma fiksiranosti kakor v njihovi socialni fleksibilnosti ali celo fluidnos-
ti. Ko spoznamo, da so izjavljalne kontradikcije tako rekoč inherenten spre-
mljevalec vsakršnega akterskega diskurza, tudi lažje razpoznamo aktersko
motivacijo za nastanek oziroma reprodukcijo teh kontradikcij. Pri naši et-
nografiji je očitno, da naši informatorji prakticirajo različne »rabe« ideje
tabloidnosti, ki jih potem dokaj frivolno aplicirajo na posamezne okolišči-
ne, ko pojasnjujejo svoj odnos do nekega konkretnega časopisa, ne da bi pri
tem povedali, da pravzaprav prehajajo iz ene v drugo rabo. Njihova »kon-
tradikcija« postane lažje razumljiva in manj kontradiktorna, ko diferen-
ciramo akterske rabe pojma tabloidnosti in kredibilnosti: ko denimo pre-
sojajo dnevniško formo Primorskih novic s tisto »nekoč« v diahroni
perspektivi, se jim te kažejo v bolj tabloidni luči, toda ko isti časopis sami
pri sebi primerjajo z obstoječimi tabloidnimi formati na slovenskem medij-
skem trgu, torej v sinhroni perspektivi, Primorske novice nenadoma dobijo
v njihovih očeh status verodostojnega, resnega regionalnega časnika. Pri
tovrstnih domnevno nasprotujočih si informatorskih pogledih je torej
pomembno identificirati socialno motiviranost posameznega akterskega
diskurza in ga postaviti v diahroni in sinhroni red diskurza. Toda če ta
kompleksno sestavljeni akterski diskurz razstavimo na delce, lahko
prepoznavamo naslednjo generalno tendenco vseh informatorskih presoj,
sugestij in insinuacij: resni tisk je dojet kot informativna komunikacijska
forma, medtem ko rumeni tisk v njihovih očeh nastopa kot porabniška
komunikacijska forma.
Peto diskurzivno razmerje, ki ga bomo obravnavali, je zaposlovalo
znatni delež intervjujev z informatorji. V času, ki ga zaznamuje neobhoden
zaton tiska, časopisi iščejo svoj novi modus vivendi na svetovnem spletu. V
uvodnem pregledu študij smo že navedli, da opozorila pred popolnim polo-
246
komercialnim (prim. Zadnikar 2005). Nekateri celo menijo, da večina očit-
kov in kritik na račun tabloidizacije pravzaprav izhaja iz konvencionalnega
akademskega prezira do popularne kulture. Delitev med kakovostnimi ča-
sopisi in tabloidi namreč posnema ločnico med visoko in popularno kultu-
ro. Menimo pa, da je akterska kontradikcija v dojemanju tabloidnosti in
kredibilnosti posledica njune kompleksne družbene skonstruiranosti, in ne
le labilnih oziroma favorizirajočih akademskih definicij ali percepcij. Naši
informatorji nas v svoji kontradikciji dejansko poučijo, da je njihovo razu-
mevanje medijev ali posameznih medijskih oblik veliko bolj družbeno pre-
makljivo in situacijsko pogojeno, kakor bi si mislili, zaradi česar jih je treba
jemati s potrebno rezervacijo tako v njihovi domnevni socialni statičnosti
oziroma fiksiranosti kakor v njihovi socialni fleksibilnosti ali celo fluidnos-
ti. Ko spoznamo, da so izjavljalne kontradikcije tako rekoč inherenten spre-
mljevalec vsakršnega akterskega diskurza, tudi lažje razpoznamo aktersko
motivacijo za nastanek oziroma reprodukcijo teh kontradikcij. Pri naši et-
nografiji je očitno, da naši informatorji prakticirajo različne »rabe« ideje
tabloidnosti, ki jih potem dokaj frivolno aplicirajo na posamezne okolišči-
ne, ko pojasnjujejo svoj odnos do nekega konkretnega časopisa, ne da bi pri
tem povedali, da pravzaprav prehajajo iz ene v drugo rabo. Njihova »kon-
tradikcija« postane lažje razumljiva in manj kontradiktorna, ko diferen-
ciramo akterske rabe pojma tabloidnosti in kredibilnosti: ko denimo pre-
sojajo dnevniško formo Primorskih novic s tisto »nekoč« v diahroni
perspektivi, se jim te kažejo v bolj tabloidni luči, toda ko isti časopis sami
pri sebi primerjajo z obstoječimi tabloidnimi formati na slovenskem medij-
skem trgu, torej v sinhroni perspektivi, Primorske novice nenadoma dobijo
v njihovih očeh status verodostojnega, resnega regionalnega časnika. Pri
tovrstnih domnevno nasprotujočih si informatorskih pogledih je torej
pomembno identificirati socialno motiviranost posameznega akterskega
diskurza in ga postaviti v diahroni in sinhroni red diskurza. Toda če ta
kompleksno sestavljeni akterski diskurz razstavimo na delce, lahko
prepoznavamo naslednjo generalno tendenco vseh informatorskih presoj,
sugestij in insinuacij: resni tisk je dojet kot informativna komunikacijska
forma, medtem ko rumeni tisk v njihovih očeh nastopa kot porabniška
komunikacijska forma.
Peto diskurzivno razmerje, ki ga bomo obravnavali, je zaposlovalo
znatni delež intervjujev z informatorji. V času, ki ga zaznamuje neobhoden
zaton tiska, časopisi iščejo svoj novi modus vivendi na svetovnem spletu. V
uvodnem pregledu študij smo že navedli, da opozorila pred popolnim polo-
246
