Page 282 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 282
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
ne bi bilo medijev, politične stranke ne bi imele možnosti niti prepričevati in
niti pridobivati volilcev. To njihovo prikrito reklamiranje plačujemo pa mi
uporabniki.« (INFž28). Visoke stopnje akterskega naturaliziranega gledan-
ja na prisotnost vplivov v medijski industriji ne smemo jemati kot znak ne-
občutljivosti informatorjev za problem, pač pa prej obratno, da jim je kom-
pleksna sestavljenost medijske krajine, v kateri se favorizirajo, tekmujejo
in izpodrivajo različni interesi, vnaprej vkalkulirana v nenaivno aktersko
sodbo. Takšen nenaivni fatalizem v obstoječo medijsko realnost smo žele-
li izzvati z vprašanjem, ali potemtakem še zaupajo v pozitivno vlogo me-
dijev.13 Navajamo dva ilustrativna odziva: »Na splošno zaupam, ampak to
je spet odvisno. Na primer, bolj zaupam tiskanim medijem, ker v interne-
tne lahko včasih vlomijo in jih priredijo … bolj zaupam televiziji in radiu kot
tiskanim medijem, ker televizija omogoča vizualne dokaze in videoposnet-
ke.« (INFm22); »Naj bi imeli pozitivno vlogo, saj obveščajo o različnih stva-
reh, čeprav vedno ne vplivajo pozitivno na ljudi. Smo videli, kaj se je zgodilo,
ko so bile moderne ptičje in prašičje gripe. Mediji so dokaj nekritično povze-
mali stališča vlad in še huje, farmacevtskih družb in delali paniko med ljud-
mi. Zelo malo se jih je vprašalo, kaj je v ozadju. To smo potem videli. So se
mediji posuli s pepelom zaradi svojega početja? Niso se in karavana gre da-
lje.« (INFž24). Zdi se, da so informatorji kot medijski konzumenti uspeš-
no ponotranjili občutek novinarjev, da so v službi javnosti, a so hkrati spre-
jeli še njihove druge, celo kontradiktorne vloge: da so »sedma sila«; da so
nosilci javnega mnenja; da so nekakšni psi čuvaji v imenu ljudi; da v druž-
bi odigravajo neko informativno vlogo; da ljudem signalizirajo namige,
kaj je zanje pomembno; da služijo tržnikom novic in načrtovalcem politik;
da zavzemajo deliberativno funkcijo pri reševanju družbenih problemov;
da ustvarjajo zgodbe in izpostavljajo zglede; da so v funkciji prednostne-
ga tematiziranja in okvirjanja družbenih zadev; da konformistično negu-
jejo status quo družbenih razmerij v skupnosti; ne nazadnje, da služijo pri-
vilegiranim interesnim skupinam. Zaradi pravkar nakazane multiplikacije
vlog, ki jih mediji odigravajo v vsakdanjem življenju informatorjev, smo jih
soočili z vprašanjem, ali menijo, da se dovolj zavedajo vpliva medijev na
svoje razmišljanje in delovanje. Podajamo nekaj zelo povednih izrek:
Zavedam se njihovega vpliva, zato se od določenih tudi distan-
ciram ... Eni vplivajo na mojo razgledanost, drugi s svojimi ogla-
si na moje potrošniške interese, tretji mi prikažejo kraje in stva-
13 Podton tega vprašanja izhaja iz tesnega povezovanja medijev z obstojem demokracije
(prim. John Keane, Mediji in demokracija).
282
ne bi bilo medijev, politične stranke ne bi imele možnosti niti prepričevati in
niti pridobivati volilcev. To njihovo prikrito reklamiranje plačujemo pa mi
uporabniki.« (INFž28). Visoke stopnje akterskega naturaliziranega gledan-
ja na prisotnost vplivov v medijski industriji ne smemo jemati kot znak ne-
občutljivosti informatorjev za problem, pač pa prej obratno, da jim je kom-
pleksna sestavljenost medijske krajine, v kateri se favorizirajo, tekmujejo
in izpodrivajo različni interesi, vnaprej vkalkulirana v nenaivno aktersko
sodbo. Takšen nenaivni fatalizem v obstoječo medijsko realnost smo žele-
li izzvati z vprašanjem, ali potemtakem še zaupajo v pozitivno vlogo me-
dijev.13 Navajamo dva ilustrativna odziva: »Na splošno zaupam, ampak to
je spet odvisno. Na primer, bolj zaupam tiskanim medijem, ker v interne-
tne lahko včasih vlomijo in jih priredijo … bolj zaupam televiziji in radiu kot
tiskanim medijem, ker televizija omogoča vizualne dokaze in videoposnet-
ke.« (INFm22); »Naj bi imeli pozitivno vlogo, saj obveščajo o različnih stva-
reh, čeprav vedno ne vplivajo pozitivno na ljudi. Smo videli, kaj se je zgodilo,
ko so bile moderne ptičje in prašičje gripe. Mediji so dokaj nekritično povze-
mali stališča vlad in še huje, farmacevtskih družb in delali paniko med ljud-
mi. Zelo malo se jih je vprašalo, kaj je v ozadju. To smo potem videli. So se
mediji posuli s pepelom zaradi svojega početja? Niso se in karavana gre da-
lje.« (INFž24). Zdi se, da so informatorji kot medijski konzumenti uspeš-
no ponotranjili občutek novinarjev, da so v službi javnosti, a so hkrati spre-
jeli še njihove druge, celo kontradiktorne vloge: da so »sedma sila«; da so
nosilci javnega mnenja; da so nekakšni psi čuvaji v imenu ljudi; da v druž-
bi odigravajo neko informativno vlogo; da ljudem signalizirajo namige,
kaj je zanje pomembno; da služijo tržnikom novic in načrtovalcem politik;
da zavzemajo deliberativno funkcijo pri reševanju družbenih problemov;
da ustvarjajo zgodbe in izpostavljajo zglede; da so v funkciji prednostne-
ga tematiziranja in okvirjanja družbenih zadev; da konformistično negu-
jejo status quo družbenih razmerij v skupnosti; ne nazadnje, da služijo pri-
vilegiranim interesnim skupinam. Zaradi pravkar nakazane multiplikacije
vlog, ki jih mediji odigravajo v vsakdanjem življenju informatorjev, smo jih
soočili z vprašanjem, ali menijo, da se dovolj zavedajo vpliva medijev na
svoje razmišljanje in delovanje. Podajamo nekaj zelo povednih izrek:
Zavedam se njihovega vpliva, zato se od določenih tudi distan-
ciram ... Eni vplivajo na mojo razgledanost, drugi s svojimi ogla-
si na moje potrošniške interese, tretji mi prikažejo kraje in stva-
13 Podton tega vprašanja izhaja iz tesnega povezovanja medijev z obstojem demokracije
(prim. John Keane, Mediji in demokracija).
282
