Page 285 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 285
časopis in njegovi bralci ...
nov; v perspektivi tretjega se medijski habitus časopisa osmišlja skozi prin-
cip, ki zagovarja, da se neki specifični pogled, naziranje, problem, dogo-
dek, situacijo, dejavnost, pojav ali kulturo vrednoti v skladu z glediščem,
zakonitostjo in značajem tega določenega pogleda, naziranja, problema,
dogodka, situacije, pojava ali kulture, in ne, ali vsaj ne izključno, po na-
čelih drugega pogleda, naziranja, problema, dogodka, situacije, pojava ali
kulture. Izhajajoč iz teh treh premis lahko vztrajamo, da moramo časopi-
sni habitus razumeti kot nekaj dinamičnega in fluidnega, in ne kot neko
zamrznjeno, izolirano ali v končno podobo časopisa konzervirano druž-
beno entiteto. To spoznanje tudi zagotavlja, da diskurzivna razmerja, po-
zicije in percepcije v analizi niso podvrženi kakršnemukoli esencializira-
nju. Ne le, da lahko informatorji na različne načine razumejo svet lastne
vpetosti v sfero medijske produkcije in konsumpcije, tudi pomena njiho-
vih posameznih izrek, kontradikcij in razmejitev ne moremo obravnavati
kot nekaj statičnega, stabiliziranega in univerzalnega, ampak prav obratno,
kot nekaj tekočega, gibljivega, situacijsko premakljivega in partikularne-
ga. Namen naše raziskave ni bil zagotovitev holističnega pogleda na temo
in konkreten primer, saj nam za kaj takega primanjkuje akterski uvid v vsa
substancialna in akcidentalna polja (denimo vsaj partikularen vpogled v
vse notranje službe časopisne hiše pa tudi v njene partnerske subjekte, od
tiskarne, distribucije, virov informacij, tiskovne agencije, mreže oglaševal-
cev idr.), ki konstituirajo, oblikujejo in osmišljajo obstoj časopisnega habi-
tusa Primorskih novic. Namen našega interesa je bil skromnejši, tj. skozi iz-
jemno omejen nabor etnografske evidence preveriti pozicije in percepcije
ter jih z najboljšim analitskim namenom kvečjemu sopostaviti ali sooči-
ti v njihovi partikularnosti, pomenljivosti in povednosti. Ob strani našega
raziskovalnega interesa je tudi ostalo obsežno polje teoretskega razumeva-
nja časopisa samega po sebi kot semiotičnega sistema in diskurzivnega po-
lja (prim. Richardson 2007). Znanstveno ukvarjanje z medijskimi svetovi je
svojevrstna medijska metagovorica, vendar pojma metagovorice ne smemo
pridržati zgolj za znanstvene diskurze. Brž ko artikuliran diskurz v svojem
denotativnem stanju vzame za predmet kakšen sistem označevalnih pred-
metov, se konstituira v metagovorico. Tak idealen zgled je prav časopis, ki
dobesedno »izgovarja« pomene novic, saj časopisi navadno ne ponujajo čis-
to denotativnih diskurzov. Pri časopisu imamo kompleksno celoto, v kateri
je diskurz na svoji denotativni ravni metagovorica, v kateri pa je tudi meta-
govorica vpletena v proces konotacije. Seveda ni ovire, da bi metagovori-
ca ne postala predmet neke nove metagovorice. Recimo, časopis postane
285
nov; v perspektivi tretjega se medijski habitus časopisa osmišlja skozi prin-
cip, ki zagovarja, da se neki specifični pogled, naziranje, problem, dogo-
dek, situacijo, dejavnost, pojav ali kulturo vrednoti v skladu z glediščem,
zakonitostjo in značajem tega določenega pogleda, naziranja, problema,
dogodka, situacije, pojava ali kulture, in ne, ali vsaj ne izključno, po na-
čelih drugega pogleda, naziranja, problema, dogodka, situacije, pojava ali
kulture. Izhajajoč iz teh treh premis lahko vztrajamo, da moramo časopi-
sni habitus razumeti kot nekaj dinamičnega in fluidnega, in ne kot neko
zamrznjeno, izolirano ali v končno podobo časopisa konzervirano druž-
beno entiteto. To spoznanje tudi zagotavlja, da diskurzivna razmerja, po-
zicije in percepcije v analizi niso podvrženi kakršnemukoli esencializira-
nju. Ne le, da lahko informatorji na različne načine razumejo svet lastne
vpetosti v sfero medijske produkcije in konsumpcije, tudi pomena njiho-
vih posameznih izrek, kontradikcij in razmejitev ne moremo obravnavati
kot nekaj statičnega, stabiliziranega in univerzalnega, ampak prav obratno,
kot nekaj tekočega, gibljivega, situacijsko premakljivega in partikularne-
ga. Namen naše raziskave ni bil zagotovitev holističnega pogleda na temo
in konkreten primer, saj nam za kaj takega primanjkuje akterski uvid v vsa
substancialna in akcidentalna polja (denimo vsaj partikularen vpogled v
vse notranje službe časopisne hiše pa tudi v njene partnerske subjekte, od
tiskarne, distribucije, virov informacij, tiskovne agencije, mreže oglaševal-
cev idr.), ki konstituirajo, oblikujejo in osmišljajo obstoj časopisnega habi-
tusa Primorskih novic. Namen našega interesa je bil skromnejši, tj. skozi iz-
jemno omejen nabor etnografske evidence preveriti pozicije in percepcije
ter jih z najboljšim analitskim namenom kvečjemu sopostaviti ali sooči-
ti v njihovi partikularnosti, pomenljivosti in povednosti. Ob strani našega
raziskovalnega interesa je tudi ostalo obsežno polje teoretskega razumeva-
nja časopisa samega po sebi kot semiotičnega sistema in diskurzivnega po-
lja (prim. Richardson 2007). Znanstveno ukvarjanje z medijskimi svetovi je
svojevrstna medijska metagovorica, vendar pojma metagovorice ne smemo
pridržati zgolj za znanstvene diskurze. Brž ko artikuliran diskurz v svojem
denotativnem stanju vzame za predmet kakšen sistem označevalnih pred-
metov, se konstituira v metagovorico. Tak idealen zgled je prav časopis, ki
dobesedno »izgovarja« pomene novic, saj časopisi navadno ne ponujajo čis-
to denotativnih diskurzov. Pri časopisu imamo kompleksno celoto, v kateri
je diskurz na svoji denotativni ravni metagovorica, v kateri pa je tudi meta-
govorica vpletena v proces konotacije. Seveda ni ovire, da bi metagovori-
ca ne postala predmet neke nove metagovorice. Recimo, časopis postane
285
