Page 185 - Sedmak, Gorazd, in Almir Peštek, ur. 2015. Strateški aspekti upravljanja turističkom destinacijom / Strateški aspekti upravljanja turistične destinacije. Sarajevo / Koper
P. 185
ultate izračunov lahko zaključimo, da so razlike v kakovosti med
različnimi vrstami PGO v največji meri odvisne od dimenzije, ki je z vidika
kakovosti najbolj podvržena zakonski regulativi. Ostale dimenzije
kakovosti (predvsem izvedbene) bistveno ne pripomorejo k doseganju
razlik med posameznimi vrstami PGO.
ZAKLJUČEK
S pričujočo raziskavo smo želeli ugotoviti, kako različni trženjski dejavniki
kakovosti vplivajo na zaznavo kakovosti v posameznih vrstah PGO. Na osnovi
pregleda znanstvene literature smo oblikovali nov, trženjsko usmerjen merski
inštrument. Rezultati raziskave dokazujejo, da med posameznimi vrstami PGO
obstajajo relativno majhne razlike v zaznani kakovosti, le-te pa lahko v največji
meri pripišemo kakovosti fizičnih dokazov. Ker so dejavniki tehnične
kakovosti v veliki meri predpisani s pravilniki, ugotavljamo, da gostinci z
ostalimi trženjskimi elementi ponudbe ne težijo k doseganju razlik v kakovosti
med različnimi vrstami PGO.
Ena izmed najpomembnejših ugotovitev raziskave izhaja iz dejstva, da na trgu
prehrambnega gostinstva, na nivoju države, ne moremo govoriti o vsebinski
klasifikaciji obratov glede na raven ponujene kakovosti. Zakonska označba
PGO torej ne odraža kakovostnega nivoja prehrambnega obrata. Glede na
rezultate raziskave ocenjujemo, da je trenutni sistem klasifikacije z vidika
zagotavljanja kakovosti in distinkcije med posameznimi vrstami PGO
vsebinsko pomanjkljiv (razliko med vrstami PGO gre pripisati zgolj
dejavnikom fizičnih dokazov). Na osnovi rezultatov raziskave ocenjujemo, da
sta možni dve izhodišči. Prvo predstavlja poenostavitev zakonodaje, kar bi
pomenilo unifikacijo pravil za vse PGO in odpravo klasifikacije glede na vrsto
obrata (v tem primeru bi univerzalno govorili le o PGO). Podobno ureditev
lahko zasledimo v italijanski zakonodaji, ki gostinske obrate loči le na gostinske
obrate za hrano in pijačo ter gostinske obrate za razvedrilo (Ur. l. Dežele FJK,
št. 29/2005, čl. 65 – 78). Drugo možnost predstavlja rigoroznejši pristop h
klasifikaciji posameznih vrst PGO. Glede na nekatere lokalne gastronomske
specifičnosti (pri tem mislimo predvsem na gostilno) zagovarjamo vsebinsko
ohranitev distinkcije med posameznimi vrstami PGO tudi z vidika
zagotavljanja različne kakovosti ponudbe (drugi pristop). Podoben pristop
zagovarjajo tudi Lebe et al. (2006).
Izdelana metodologija temelji na znanstvenem (akademskem) pristopu k
merjenju kakovosti, čeprav številni raziskovalci (Northcote & Machbech,
183
različnimi vrstami PGO v največji meri odvisne od dimenzije, ki je z vidika
kakovosti najbolj podvržena zakonski regulativi. Ostale dimenzije
kakovosti (predvsem izvedbene) bistveno ne pripomorejo k doseganju
razlik med posameznimi vrstami PGO.
ZAKLJUČEK
S pričujočo raziskavo smo želeli ugotoviti, kako različni trženjski dejavniki
kakovosti vplivajo na zaznavo kakovosti v posameznih vrstah PGO. Na osnovi
pregleda znanstvene literature smo oblikovali nov, trženjsko usmerjen merski
inštrument. Rezultati raziskave dokazujejo, da med posameznimi vrstami PGO
obstajajo relativno majhne razlike v zaznani kakovosti, le-te pa lahko v največji
meri pripišemo kakovosti fizičnih dokazov. Ker so dejavniki tehnične
kakovosti v veliki meri predpisani s pravilniki, ugotavljamo, da gostinci z
ostalimi trženjskimi elementi ponudbe ne težijo k doseganju razlik v kakovosti
med različnimi vrstami PGO.
Ena izmed najpomembnejših ugotovitev raziskave izhaja iz dejstva, da na trgu
prehrambnega gostinstva, na nivoju države, ne moremo govoriti o vsebinski
klasifikaciji obratov glede na raven ponujene kakovosti. Zakonska označba
PGO torej ne odraža kakovostnega nivoja prehrambnega obrata. Glede na
rezultate raziskave ocenjujemo, da je trenutni sistem klasifikacije z vidika
zagotavljanja kakovosti in distinkcije med posameznimi vrstami PGO
vsebinsko pomanjkljiv (razliko med vrstami PGO gre pripisati zgolj
dejavnikom fizičnih dokazov). Na osnovi rezultatov raziskave ocenjujemo, da
sta možni dve izhodišči. Prvo predstavlja poenostavitev zakonodaje, kar bi
pomenilo unifikacijo pravil za vse PGO in odpravo klasifikacije glede na vrsto
obrata (v tem primeru bi univerzalno govorili le o PGO). Podobno ureditev
lahko zasledimo v italijanski zakonodaji, ki gostinske obrate loči le na gostinske
obrate za hrano in pijačo ter gostinske obrate za razvedrilo (Ur. l. Dežele FJK,
št. 29/2005, čl. 65 – 78). Drugo možnost predstavlja rigoroznejši pristop h
klasifikaciji posameznih vrst PGO. Glede na nekatere lokalne gastronomske
specifičnosti (pri tem mislimo predvsem na gostilno) zagovarjamo vsebinsko
ohranitev distinkcije med posameznimi vrstami PGO tudi z vidika
zagotavljanja različne kakovosti ponudbe (drugi pristop). Podoben pristop
zagovarjajo tudi Lebe et al. (2006).
Izdelana metodologija temelji na znanstvenem (akademskem) pristopu k
merjenju kakovosti, čeprav številni raziskovalci (Northcote & Machbech,
183
