Page 26 - Sedmak, Gorazd, in Almir Peštek, ur. 2015. Strateški aspekti upravljanja turističkom destinacijom / Strateški aspekti upravljanja turistične destinacije. Sarajevo / Koper
P. 26
proizvodov ter storitev, ki naj omogočijo višjo konkurenčnost in
dobičkonosnost slovenskega turizma ter prehod v zeleno/sonaravno
gospodarstvo. Sodeč po analizi dokumentov je potreben razvoj inovativnosti
na vseh nivojih in področjih (proizvod, storitev, destinacija, organizacija,
proces, tehnologija, trženjsko komuniciranje, sodelovanje,…). Potrebno je
identificiranje uspešno vpeljanih inovacij v turizmu, osveščanje deležnikov v
turizmu o pomenu inovacij (uvajalne in razvojne delavnice), nadaljnji razvoj
uspešno vpeljanih inovativnih projektov v turizmu, finančne spodbude za
zelene inovacije v turizmu ter promocija inovativnosti v turizmu (ibid.;
Stare, 2012; Križaj in drugi, 2014); potreben je ustrezen sistemski pristop.
Z namenom iskanja odgovorov na vprašanja spodbujanja inovativnosti v
svetovnem in domačem turizmu se pričujoči prispevek na osnovi zgornjih
predpostavk loteva vprašanj (spodbujevalne) vloge nacionalnih
inovacijskih sistemov in strategij ter sistemske rešitve za področje turizma.
V poglavju Pregled področja je izvedena analiza teoretičnih izhodišč in
primerov nacionalnih inovacijskih sistemov ter tovrstnih turističnih
(pod)sistemov in pristopov. Zbrani podatki služijo kot izhodišče za
poglavje Predlog rešitve, v katerem je predstavljen predlog modela
spodbujanja inovativnega potenciala turizma na nacionalni in destinacijski
ravni.
PREGLED PODROČJA
Inovacijski sistemi
Publikacija National Innovation Systems (OECD, 1997) navaja več
splošnih opredelitev nacionalnega inovacijskega sistema. Lahko ga
opredelimo kot mrežo institucij v javnem in zasebnem sektorju, katerih
dejavnosti in interakcije sproži uvajanje, spreminjanje in razpršenost novih
tehnologij (Freeman, 1987). Pri tem gre za elemente in odnose, ki so
prisotni v gospodarstvu, razširjanju in uporabi novega in ekonomsko
koristnega znanja ter so locirani znotraj meja nacionalne države (Lundvall,
1992). Tovrstni sistemi vključujejo državne institucije, njihove spodbude
in pristojnosti, ki določajo hitrost in smer tehnološkega izobraževanja v
državi (Patel in Pavitt, 1994). Pri tem je vključen nabor različnih institucij,
ki skupaj in posamično prispevajo k razvoju in razširjanju novih tehnologij
in določajo okvir, znotraj katerega vlada in politika vplivata na inovacijski
proces. To je sistem med seboj povezanih institucij za ustvarjanje,
24
dobičkonosnost slovenskega turizma ter prehod v zeleno/sonaravno
gospodarstvo. Sodeč po analizi dokumentov je potreben razvoj inovativnosti
na vseh nivojih in področjih (proizvod, storitev, destinacija, organizacija,
proces, tehnologija, trženjsko komuniciranje, sodelovanje,…). Potrebno je
identificiranje uspešno vpeljanih inovacij v turizmu, osveščanje deležnikov v
turizmu o pomenu inovacij (uvajalne in razvojne delavnice), nadaljnji razvoj
uspešno vpeljanih inovativnih projektov v turizmu, finančne spodbude za
zelene inovacije v turizmu ter promocija inovativnosti v turizmu (ibid.;
Stare, 2012; Križaj in drugi, 2014); potreben je ustrezen sistemski pristop.
Z namenom iskanja odgovorov na vprašanja spodbujanja inovativnosti v
svetovnem in domačem turizmu se pričujoči prispevek na osnovi zgornjih
predpostavk loteva vprašanj (spodbujevalne) vloge nacionalnih
inovacijskih sistemov in strategij ter sistemske rešitve za področje turizma.
V poglavju Pregled področja je izvedena analiza teoretičnih izhodišč in
primerov nacionalnih inovacijskih sistemov ter tovrstnih turističnih
(pod)sistemov in pristopov. Zbrani podatki služijo kot izhodišče za
poglavje Predlog rešitve, v katerem je predstavljen predlog modela
spodbujanja inovativnega potenciala turizma na nacionalni in destinacijski
ravni.
PREGLED PODROČJA
Inovacijski sistemi
Publikacija National Innovation Systems (OECD, 1997) navaja več
splošnih opredelitev nacionalnega inovacijskega sistema. Lahko ga
opredelimo kot mrežo institucij v javnem in zasebnem sektorju, katerih
dejavnosti in interakcije sproži uvajanje, spreminjanje in razpršenost novih
tehnologij (Freeman, 1987). Pri tem gre za elemente in odnose, ki so
prisotni v gospodarstvu, razširjanju in uporabi novega in ekonomsko
koristnega znanja ter so locirani znotraj meja nacionalne države (Lundvall,
1992). Tovrstni sistemi vključujejo državne institucije, njihove spodbude
in pristojnosti, ki določajo hitrost in smer tehnološkega izobraževanja v
državi (Patel in Pavitt, 1994). Pri tem je vključen nabor različnih institucij,
ki skupaj in posamično prispevajo k razvoju in razširjanju novih tehnologij
in določajo okvir, znotraj katerega vlada in politika vplivata na inovacijski
proces. To je sistem med seboj povezanih institucij za ustvarjanje,
24
