Page 29 - Sedmak, Gorazd, in Almir Peštek, ur. 2015. Strateški aspekti upravljanja turističkom destinacijom / Strateški aspekti upravljanja turistične destinacije. Sarajevo / Koper
P. 29
ske je po mnenju avtorjev v veliki meri temeljil na visoko kakovostnih
izobraževalnih sistemih, dolgoročnih finančnih naložbah podjetij in
javnega sektorja v raziskave in razvoj ter dobrem delovanju mrežnih
institucij. Vendar pa avtorji ugotavljajo, da se v globalnem okolju hitro
krepi konkurenca. Zato morajo Finci kritično razmisliti, kakšen je njihov
konkurenčni položaj in poskušati opredeliti ter uresničiti nove spremembe
v gospodarstvu, družbi in globalnem delovnem okolju. Dolgoročne
naložbe v znanje in tehnološke raziskave in razvoj so Fincem dale dobre
rezultate, kar je ustvarilo podlago za številne uspešne industrijske panoge.
To je dobro izhodišče za izgradnjo še boljše prihodnosti, vendar pa izzive
rasti in konkurenčnosti ni mogoče več reševati le s tehnološko usmerjenimi
strategijami, ampak je potrebno okrepiti splošno inovacijsko politiko.
Nacionalna inovacijska strategija ne poskuša opisati vseh potrebnih
ukrepov v finskem inovacijskem okolju, vendar pa poudarja več ključnih
sklopov, ki izhajajo iz osnovne usmeritve strategije: sistemsko in celovito
vodenje nacionalne inovacijske politike; oblikovanje regionalnih
inovacijskih središč; nadgradnja sistema financiranja in storitev, ki
spodbujajo rast podjetništva; posodobitev nacionalnih strokovnih in
finančnih storitev; razvoj učnega okolja za spodbujanje in upravljanje
inovativnega pristopa; izboljšava splošne davčne politike in razvoja
človeških virov.
V podobnem slogu so izdelane inovacijske strategije Avstralije, Kanade,
Nove Zelandije in Norveške, ki jih povzemata Hall in Williams (2008):
Inovativnost po mnenju Avstralcev ni pomembna samo za nova in visoko
tehnološka podjetja, temveč ima velik pomen tudi za prihodnost bolj
tradicionalnih sektorjev, kot so kmetijstvo, proizvodnja in rudarstvo.
Strategijo “Backing Australia’s Ability” je avstralska vlada prestavila leta
2001 kot promocijo znanosti in inovativnosti. V prvih petih letih so za ta
namen namenili 3 milijarde avstralskih dolarjev. Leta 2005 so strategijo
razširili na obdobje desetih let (2001-2011) skupno z vloženimi 8,5
milijardami avstralskih dolarjev. Strategija je ciljala na tri ključne
elemente inovacijskega sistema: iskanje idej in raziskovanje,
komercializacija idej, razvoj in ohranjanje znanj ter spretnosti. Kanadska
inovacijska strategija se osredotoča na vprašanje, kako okrepiti znanost,
raziskave in zmožnost zagotavljanja, da to znanje prispeva k izgradnji
inovativnega gospodarstva, ki koristi vsem Kanadčanom. Tudi v kanadski
inovacijski strategiji turizem ni omenjen. Kanadska nacionalna turistična
strategija iz leta 2006 prepoznava več prioritetnih področij: prihodi v
državo, transportna infrastruktura, razvoj produktov in človeških virov,
27
izobraževalnih sistemih, dolgoročnih finančnih naložbah podjetij in
javnega sektorja v raziskave in razvoj ter dobrem delovanju mrežnih
institucij. Vendar pa avtorji ugotavljajo, da se v globalnem okolju hitro
krepi konkurenca. Zato morajo Finci kritično razmisliti, kakšen je njihov
konkurenčni položaj in poskušati opredeliti ter uresničiti nove spremembe
v gospodarstvu, družbi in globalnem delovnem okolju. Dolgoročne
naložbe v znanje in tehnološke raziskave in razvoj so Fincem dale dobre
rezultate, kar je ustvarilo podlago za številne uspešne industrijske panoge.
To je dobro izhodišče za izgradnjo še boljše prihodnosti, vendar pa izzive
rasti in konkurenčnosti ni mogoče več reševati le s tehnološko usmerjenimi
strategijami, ampak je potrebno okrepiti splošno inovacijsko politiko.
Nacionalna inovacijska strategija ne poskuša opisati vseh potrebnih
ukrepov v finskem inovacijskem okolju, vendar pa poudarja več ključnih
sklopov, ki izhajajo iz osnovne usmeritve strategije: sistemsko in celovito
vodenje nacionalne inovacijske politike; oblikovanje regionalnih
inovacijskih središč; nadgradnja sistema financiranja in storitev, ki
spodbujajo rast podjetništva; posodobitev nacionalnih strokovnih in
finančnih storitev; razvoj učnega okolja za spodbujanje in upravljanje
inovativnega pristopa; izboljšava splošne davčne politike in razvoja
človeških virov.
V podobnem slogu so izdelane inovacijske strategije Avstralije, Kanade,
Nove Zelandije in Norveške, ki jih povzemata Hall in Williams (2008):
Inovativnost po mnenju Avstralcev ni pomembna samo za nova in visoko
tehnološka podjetja, temveč ima velik pomen tudi za prihodnost bolj
tradicionalnih sektorjev, kot so kmetijstvo, proizvodnja in rudarstvo.
Strategijo “Backing Australia’s Ability” je avstralska vlada prestavila leta
2001 kot promocijo znanosti in inovativnosti. V prvih petih letih so za ta
namen namenili 3 milijarde avstralskih dolarjev. Leta 2005 so strategijo
razširili na obdobje desetih let (2001-2011) skupno z vloženimi 8,5
milijardami avstralskih dolarjev. Strategija je ciljala na tri ključne
elemente inovacijskega sistema: iskanje idej in raziskovanje,
komercializacija idej, razvoj in ohranjanje znanj ter spretnosti. Kanadska
inovacijska strategija se osredotoča na vprašanje, kako okrepiti znanost,
raziskave in zmožnost zagotavljanja, da to znanje prispeva k izgradnji
inovativnega gospodarstva, ki koristi vsem Kanadčanom. Tudi v kanadski
inovacijski strategiji turizem ni omenjen. Kanadska nacionalna turistična
strategija iz leta 2006 prepoznava več prioritetnih področij: prihodi v
državo, transportna infrastruktura, razvoj produktov in človeških virov,
27
