Page 105 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 105
cvetka hedžet tÓTH
duše in ne iz pametne indulgence do moči« (Nietzsche [1887] 1988 323–
324), ne več iz duha, ki je kot na kup zmetane kosti, ampak iz tega, kar je
živo, živeto življenje, ki ga osredinja duša. Heglovski krik pa nam trma
sto dopoveduje, da je duh kost. Okostnjakov, ki še vedno vsak trenutek
padajo iz omar, Nietzsche ni maral. Nenadoma postaja Nietzschejeva
misel zelo sodobna, in ko je tu že skoraj klic, da je treba vse iz tradici-
je prevrednotiti, nas zaustavlja z ugotovitvijo, da je »močno upanje ve-
liko večji stimulans življenja kot katera koli posamična dejansko dose-
žena sreča« in
trpečega je treba držati pokonci z upanjem, ki mu ni moč oporekati z ni-
kakršno dejanskostjo – ki ga ni mogoče odpraviti z izpolnitvijo: z onstran-
skim upanjem (Nietzsche [1895] 1989, 292).
Vse to zahteva, da skrajno dosledno in odgovorno negujemo »zmožnost
misliti iz sebe« (Nietzsche [1908] 1989, 189) – dobesedno po Lutru »do-
govoriti se sam s sabo« (Nietzsche [1881] 2004, 64) – in ne samo lista-
ti po knjigah.
Nietzsche nas nagovarja, naj temeljito razmislimo o tem, kako smo
vsemu v svetu pripisali etični pomen, v imenu katerega smo prepriča-
ni, da vemo, kaj je prav in kaj ni, celo kaj je dobro, in še bolj, kaj je zlo.
Toda morali, ki je dolgotrajno nasilje, tiranija dobrega, skratka etika, ki
je ena sama represija, ne moremo pritrjevati. Tukaj bi si morali postavi-
ti vprašanje, zakaj smo zlo počeli tudi v imenu česa etičnega. V novej-
ši zgodovini je to pripeljalo celo do prepričanja, da je vsaka etika sopo-
menka za kaj represivnega. Zato Nietzsche, ki »posluša svojo dionizično
naravo« (Nietzsche [1908] 1989, 260), od vseh nas zahteva najprej poš-
tenost, takšno, kot jo je videl pri Martinu Lutru, in oba sta klic k pošte-
nosti in pravičnosti oznanjala s kladivom v rokah, ki vse pribito spre-
minja v nekaj trajnega, učinkuje namreč kot nemir, ki ga žene »njegova
[tj. Lutrova] vera v pravico do svobode« (Nietzsche [1882] 2005, 249), ta
pa nikomur ne dovoljuje nečesa že doseženega dojemati kot dokončno
in za vselej veljavno.
103
duše in ne iz pametne indulgence do moči« (Nietzsche [1887] 1988 323–
324), ne več iz duha, ki je kot na kup zmetane kosti, ampak iz tega, kar je
živo, živeto življenje, ki ga osredinja duša. Heglovski krik pa nam trma
sto dopoveduje, da je duh kost. Okostnjakov, ki še vedno vsak trenutek
padajo iz omar, Nietzsche ni maral. Nenadoma postaja Nietzschejeva
misel zelo sodobna, in ko je tu že skoraj klic, da je treba vse iz tradici-
je prevrednotiti, nas zaustavlja z ugotovitvijo, da je »močno upanje ve-
liko večji stimulans življenja kot katera koli posamična dejansko dose-
žena sreča« in
trpečega je treba držati pokonci z upanjem, ki mu ni moč oporekati z ni-
kakršno dejanskostjo – ki ga ni mogoče odpraviti z izpolnitvijo: z onstran-
skim upanjem (Nietzsche [1895] 1989, 292).
Vse to zahteva, da skrajno dosledno in odgovorno negujemo »zmožnost
misliti iz sebe« (Nietzsche [1908] 1989, 189) – dobesedno po Lutru »do-
govoriti se sam s sabo« (Nietzsche [1881] 2004, 64) – in ne samo lista-
ti po knjigah.
Nietzsche nas nagovarja, naj temeljito razmislimo o tem, kako smo
vsemu v svetu pripisali etični pomen, v imenu katerega smo prepriča-
ni, da vemo, kaj je prav in kaj ni, celo kaj je dobro, in še bolj, kaj je zlo.
Toda morali, ki je dolgotrajno nasilje, tiranija dobrega, skratka etika, ki
je ena sama represija, ne moremo pritrjevati. Tukaj bi si morali postavi-
ti vprašanje, zakaj smo zlo počeli tudi v imenu česa etičnega. V novej-
ši zgodovini je to pripeljalo celo do prepričanja, da je vsaka etika sopo-
menka za kaj represivnega. Zato Nietzsche, ki »posluša svojo dionizično
naravo« (Nietzsche [1908] 1989, 260), od vseh nas zahteva najprej poš-
tenost, takšno, kot jo je videl pri Martinu Lutru, in oba sta klic k pošte-
nosti in pravičnosti oznanjala s kladivom v rokah, ki vse pribito spre-
minja v nekaj trajnega, učinkuje namreč kot nemir, ki ga žene »njegova
[tj. Lutrova] vera v pravico do svobode« (Nietzsche [1882] 2005, 249), ta
pa nikomur ne dovoljuje nečesa že doseženega dojemati kot dokončno
in za vselej veljavno.
103
