Page 103 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 103
cvetka hedžet tÓTH
S kladivom na cerkvena vrata v Wittenbergu pribite teze že pomeni-
jo Lutra reformatorja, poudarja Volker Leppin. Luter je 31. oktober 1517
pozneje v svojih spominih vedno razumel kot začetek svojega reforma-
torskega nastopanja. Leppinova knjiga je zelo lepo berljiva in z njeno
pomočjo razumemo Nietzschejev zapis, da je Lutrova poroka kot »po-
hvala čutnosti«, kajti
med Nemci je in je vedno bilo veliko obrekljivcev čutnosti; in Lutrova za
sluga ni najbrž v ničimer večja kot prav v tem, da je imel pogum za svo-
jo čutnost,
ki so jo »takrat imenovali dovolj ljubko – ’evangeljska svoboda’«
(Nietzsche [1887] 1988, 284). Zaroka in poroka z bivšo redovnico
Katharino von Bora je bila junija 1525 in Luter opisuje svoje življenje s
temi besedami:
Aliquis constitutus in coniugium (ko je nekdo sklenil zakonsko zvezo),
ima prvo leto čudne misli. Ko sedi za mizo, si misli, prej si bil sam, zdaj je
tu še nekdo drug. Ko se v postelji ozre, zagleda dvoje kit, quae prius non vi
dit (ki jih prej ni videl). (Leppin [2006] 2017, 207)
Samo kakšno leto po poroki je Luter priznal, da je soproga »ustrežljiva
in v vsem poslušna in prijetnejša, kot sem si drzniti upati (Bogu hvala),
tako da svoje revščine ne bi hotel zamenjati za Krezova bogastva« ([2006]
2017, 209). Najbolj pravi Nietzschejev komentar k temu bi bil, da »pečat
dosežene prostosti« pomeni to, »da se ne sramuješ več sam pred seboj«
(Nietzsche [1878] 2005, 169).
Aforizem Veliki dobrotnik Luter (Nietzsche [1881] 2004, 67) v
Nietzschejevem delu Jutranja zarja sporoča, da je najpomembnejše, kar
je naredil Luter, »nezaupanje, ki ga je zbudil do svetnikov in vse krščan-
ske vite contemplative« (Nietzsche [1881] 2004, 67), to je v poduhovlje-
no in nedejavno usmerjeno življenje. Zaničevanje posvetne dejavno-
sti in vsega laičnega je bilo Lutru tuje, celo odvratno, in Nietzsche zato
poudarja:
101
S kladivom na cerkvena vrata v Wittenbergu pribite teze že pomeni-
jo Lutra reformatorja, poudarja Volker Leppin. Luter je 31. oktober 1517
pozneje v svojih spominih vedno razumel kot začetek svojega reforma-
torskega nastopanja. Leppinova knjiga je zelo lepo berljiva in z njeno
pomočjo razumemo Nietzschejev zapis, da je Lutrova poroka kot »po-
hvala čutnosti«, kajti
med Nemci je in je vedno bilo veliko obrekljivcev čutnosti; in Lutrova za
sluga ni najbrž v ničimer večja kot prav v tem, da je imel pogum za svo-
jo čutnost,
ki so jo »takrat imenovali dovolj ljubko – ’evangeljska svoboda’«
(Nietzsche [1887] 1988, 284). Zaroka in poroka z bivšo redovnico
Katharino von Bora je bila junija 1525 in Luter opisuje svoje življenje s
temi besedami:
Aliquis constitutus in coniugium (ko je nekdo sklenil zakonsko zvezo),
ima prvo leto čudne misli. Ko sedi za mizo, si misli, prej si bil sam, zdaj je
tu še nekdo drug. Ko se v postelji ozre, zagleda dvoje kit, quae prius non vi
dit (ki jih prej ni videl). (Leppin [2006] 2017, 207)
Samo kakšno leto po poroki je Luter priznal, da je soproga »ustrežljiva
in v vsem poslušna in prijetnejša, kot sem si drzniti upati (Bogu hvala),
tako da svoje revščine ne bi hotel zamenjati za Krezova bogastva« ([2006]
2017, 209). Najbolj pravi Nietzschejev komentar k temu bi bil, da »pečat
dosežene prostosti« pomeni to, »da se ne sramuješ več sam pred seboj«
(Nietzsche [1878] 2005, 169).
Aforizem Veliki dobrotnik Luter (Nietzsche [1881] 2004, 67) v
Nietzschejevem delu Jutranja zarja sporoča, da je najpomembnejše, kar
je naredil Luter, »nezaupanje, ki ga je zbudil do svetnikov in vse krščan-
ske vite contemplative« (Nietzsche [1881] 2004, 67), to je v poduhovlje-
no in nedejavno usmerjeno življenje. Zaničevanje posvetne dejavno-
sti in vsega laičnega je bilo Lutru tuje, celo odvratno, in Nietzsche zato
poudarja:
101
