Page 104 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 104
razprave, študije
Luter, ki je še tudi potem, ko so ga zaprli v samostan in se je tu zara-
di pomanjkanja drugih globin poglobil vase in vrtal strašne temačne rove,
ostal pošten rudarski sin, je končno opazil, da zamaknjeno sveto življen
je zanj ni mogoče in da ga bo njegova vrojena ,aktivnost’ v duši in telesu
pogubila. Vse predolgo je s samopremagovanjem poizkušal najti pot do
svetništva. ([1881] 2004, 67)
Toda ni šlo, zavestno se je odločil drugače in si rekel:
Vite contemplative sploh ni! Pustili smo se prevarati! Svetniki niso nič
bolj vredni od vseh nas. ([1881] 2004, 67)
To je bil docela plebejski odziv, celo »kmečki način, kako obdržati svoj
prav, toda za Nemce takratnega časa edini in pravilni«, zato je v lute-
ranskem katekizmu zapisano, da so »slavljena duhovna dela svetnikov
izmišljena« (Nietzsche [1881] 2004, 67)
Gibanje, ki ga je v marsičem povzročila Lutrova karizma »spomenik
samega sebe«, pa je sčasoma začelo dobivati »od njega neodvisne struk-
ture«, kljub temu da je Luter ostal »osrednji simbol reformacijskega giba-
nja, ni pa bil njegov edini vzrok«, poudarja Volker Leppin. »Martin Luter
je bil menih, profesor in pridigar, politik pa ni bil«, in kot nepolitik se je
znašel »na političnem parketu.« (Leppin [2006] 2017, 189) Nedvomno je
bil Luter »še naprej prisoten in je ostal spoštovana avtoriteta, toda od-
ločitve so sprejemali drugje, v politiki« ([2006] 2017, 219). Osamljeni in
veliki ustvarjalec svetovne zgodovine je bil človek, ki je v danih okoliš-
činah svojega časa »postal to, kar je bil: »sin rudarja, papežev sovražnik,
znanilec konca, profesor, menih in soprog. Martin Luter« ([2006] 2017,
292). Tudi to ugotovitev lahko s kladivom pribijemo na platnice svetov-
ne zgodovine, te zgodovine, ki se je nemara brez kladiva sploh ne da po-
četi, in v tem pomenu je tudi zgodovina simbol za nekaj napredujoče-
ga, čeprav je Nietzsche Lutra dojemal kot »nemogočega meniha«, »ki je
iz vzrokov svoje ’nemogočnosti’ napadel cerkev in jo – potemtakem! –
prenovil« (Nietzsche [1888] 1989, 254), in to vse do danes.
Kot da bi se Nietzsche lotil analize Lutra »ne več z moralistično
preproščino vaškega duhovnika, ne več z osladno in obzirno sramežlji-
vostjo protestantskih zgodovinarjev«, ampak z »neustrašnostjo, iz moči
102
Luter, ki je še tudi potem, ko so ga zaprli v samostan in se je tu zara-
di pomanjkanja drugih globin poglobil vase in vrtal strašne temačne rove,
ostal pošten rudarski sin, je končno opazil, da zamaknjeno sveto življen
je zanj ni mogoče in da ga bo njegova vrojena ,aktivnost’ v duši in telesu
pogubila. Vse predolgo je s samopremagovanjem poizkušal najti pot do
svetništva. ([1881] 2004, 67)
Toda ni šlo, zavestno se je odločil drugače in si rekel:
Vite contemplative sploh ni! Pustili smo se prevarati! Svetniki niso nič
bolj vredni od vseh nas. ([1881] 2004, 67)
To je bil docela plebejski odziv, celo »kmečki način, kako obdržati svoj
prav, toda za Nemce takratnega časa edini in pravilni«, zato je v lute-
ranskem katekizmu zapisano, da so »slavljena duhovna dela svetnikov
izmišljena« (Nietzsche [1881] 2004, 67)
Gibanje, ki ga je v marsičem povzročila Lutrova karizma »spomenik
samega sebe«, pa je sčasoma začelo dobivati »od njega neodvisne struk-
ture«, kljub temu da je Luter ostal »osrednji simbol reformacijskega giba-
nja, ni pa bil njegov edini vzrok«, poudarja Volker Leppin. »Martin Luter
je bil menih, profesor in pridigar, politik pa ni bil«, in kot nepolitik se je
znašel »na političnem parketu.« (Leppin [2006] 2017, 189) Nedvomno je
bil Luter »še naprej prisoten in je ostal spoštovana avtoriteta, toda od-
ločitve so sprejemali drugje, v politiki« ([2006] 2017, 219). Osamljeni in
veliki ustvarjalec svetovne zgodovine je bil človek, ki je v danih okoliš-
činah svojega časa »postal to, kar je bil: »sin rudarja, papežev sovražnik,
znanilec konca, profesor, menih in soprog. Martin Luter« ([2006] 2017,
292). Tudi to ugotovitev lahko s kladivom pribijemo na platnice svetov-
ne zgodovine, te zgodovine, ki se je nemara brez kladiva sploh ne da po-
četi, in v tem pomenu je tudi zgodovina simbol za nekaj napredujoče-
ga, čeprav je Nietzsche Lutra dojemal kot »nemogočega meniha«, »ki je
iz vzrokov svoje ’nemogočnosti’ napadel cerkev in jo – potemtakem! –
prenovil« (Nietzsche [1888] 1989, 254), in to vse do danes.
Kot da bi se Nietzsche lotil analize Lutra »ne več z moralistično
preproščino vaškega duhovnika, ne več z osladno in obzirno sramežlji-
vostjo protestantskih zgodovinarjev«, ampak z »neustrašnostjo, iz moči
102
