Page 102 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 102
razprave, študije
Poštenost je bila velika skušnjavka vseh fanatikov. To, kar se je Lut-
ru približalo v podobi hudiča ali lepe ženske in česar se je na butast način
ubran il, je bržkone bila poštenost in, v redkejših primerih, nemara celo
resnica. (Nietzsche [1881] 2004, 253)
Svoje oznanilo je tudi Luter s kladivom pribil na vrata cerkve v
Wittenbergu 31. oktobra 1517 – gre za njegovih 95 znamenitih tez. Pri
tem premagati strah, ponižnost ni majhna stvar, in kako je to mora-
lo biti težko za Lutra, ki je bil še vedno vzgojen v duhu srednjega veka,
mnogo bolj kot smo pripravljeni verjeti! Danes si težko predstavljamo
do skrajnosti ponotranjeno ponižnost. Tu velja posebej omeniti delo z
naslovom »Martin Luter«, ki ga je napisal sodobni nemški evangeličan-
ski teolog Volker Leppin (roj. 1966), profesor na univerzi v Tübingenu.
Omenjeno delo je pri nas izšlo v prevodu leta 2017, z uvodno študijo na-
šega častnega škofa Geze Erniša (Leppin [2006] 2017, 7–11).
Nietzsche sam je za ceno lastnega trpljenja razumel vest Evropejca,
ki si »iz tisoč moralnih gub in skrivališč« želi svobodo; tako »naj bi ne-
koč, kadar si že bodi, nastopil čas, ko se ne bo treba ničesar več bati«, in
to bi bil zares napredek, in »stvar svobodnega človeka je, da živi zaradi
sebe in ne glede na druge« (Nietzsche [1874] 2007, 192). Po Nietzscheju je
med drugim »protestantizem pomenil ljudsko vstajo v prid poštenosti,
zvestobe« (Nietzsche [1882] 2005, 233) in Luter je »kot človek iz ljudstva«
nekdo, ki mu je manjkal »vsakršen instinkt za oblast, tako da je bilo nje-
govo delo, njegova volja za obnovitev stare rimske zgradbe, ne da sam
hotel in vedel, le začetek rušenja. S pošteno ihto je davil in trgal, kjer je
stari pajek najskrbneje in najdlje predel«. ([1882] 2005, 248) Gre za evrop-
sko gibanje, kajti »renesansa kaže prebujanje poštenosti na Jugu, kakor
reformacija na Severu« (Nietzsche [1874] 2007, 239). Sorodne pobude po
Nietzscheju spremljajo tako renesanso kot protestantizem, ki ga povrhu
prežema nekaj divjega in plebejskega. Z reformacijo želi vsak človek biti
svoboden, celo »vsak sam svoj duhovnik« (Nietzsche [1906] 1991, 59). In
svoboda je priklicala nagone, da so se oglasili, postali pogumni in glas
ni. Na vprašanje, kaj je svoboda, pa Nietzsche med drugim odgovarja:
da »imaš voljo do samoodgovornosti« (Nietzsche [1889] 1989, 85).
100
Poštenost je bila velika skušnjavka vseh fanatikov. To, kar se je Lut-
ru približalo v podobi hudiča ali lepe ženske in česar se je na butast način
ubran il, je bržkone bila poštenost in, v redkejših primerih, nemara celo
resnica. (Nietzsche [1881] 2004, 253)
Svoje oznanilo je tudi Luter s kladivom pribil na vrata cerkve v
Wittenbergu 31. oktobra 1517 – gre za njegovih 95 znamenitih tez. Pri
tem premagati strah, ponižnost ni majhna stvar, in kako je to mora-
lo biti težko za Lutra, ki je bil še vedno vzgojen v duhu srednjega veka,
mnogo bolj kot smo pripravljeni verjeti! Danes si težko predstavljamo
do skrajnosti ponotranjeno ponižnost. Tu velja posebej omeniti delo z
naslovom »Martin Luter«, ki ga je napisal sodobni nemški evangeličan-
ski teolog Volker Leppin (roj. 1966), profesor na univerzi v Tübingenu.
Omenjeno delo je pri nas izšlo v prevodu leta 2017, z uvodno študijo na-
šega častnega škofa Geze Erniša (Leppin [2006] 2017, 7–11).
Nietzsche sam je za ceno lastnega trpljenja razumel vest Evropejca,
ki si »iz tisoč moralnih gub in skrivališč« želi svobodo; tako »naj bi ne-
koč, kadar si že bodi, nastopil čas, ko se ne bo treba ničesar več bati«, in
to bi bil zares napredek, in »stvar svobodnega človeka je, da živi zaradi
sebe in ne glede na druge« (Nietzsche [1874] 2007, 192). Po Nietzscheju je
med drugim »protestantizem pomenil ljudsko vstajo v prid poštenosti,
zvestobe« (Nietzsche [1882] 2005, 233) in Luter je »kot človek iz ljudstva«
nekdo, ki mu je manjkal »vsakršen instinkt za oblast, tako da je bilo nje-
govo delo, njegova volja za obnovitev stare rimske zgradbe, ne da sam
hotel in vedel, le začetek rušenja. S pošteno ihto je davil in trgal, kjer je
stari pajek najskrbneje in najdlje predel«. ([1882] 2005, 248) Gre za evrop-
sko gibanje, kajti »renesansa kaže prebujanje poštenosti na Jugu, kakor
reformacija na Severu« (Nietzsche [1874] 2007, 239). Sorodne pobude po
Nietzscheju spremljajo tako renesanso kot protestantizem, ki ga povrhu
prežema nekaj divjega in plebejskega. Z reformacijo želi vsak človek biti
svoboden, celo »vsak sam svoj duhovnik« (Nietzsche [1906] 1991, 59). In
svoboda je priklicala nagone, da so se oglasili, postali pogumni in glas
ni. Na vprašanje, kaj je svoboda, pa Nietzsche med drugim odgovarja:
da »imaš voljo do samoodgovornosti« (Nietzsche [1889] 1989, 85).
100
