Page 69 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 12, zvezek 25 / Year 12, Issue 25, 2016
P. 69
a Bohak, SOLOPEVSKA PEDAGOGIKA NA GLASBENI ŠOLI DRUŠTVA GLASBENA MATICA...
Opere.86 Eden najvidnejših varovancev Frana Gerbièa in Mateja Hubada pa je Julij
Betetto (1885–1963), ki ga uvršèamo med najpomembnejše slovenske in jugoslovanske
glasbene poustvarjalce 20. stoletja. Kot izjemen basist se je zapisal tudi v zgodovino širše
evropske operne poustvarjalnosti. Uveljavil se je tudi kot koncertni pevec, izvrsten pevski
pedagog in organizator glasbenega šolstva.87
Med dosegljivimi viri ni bilo zaslediti podatkov o metodah pouèevanja obeh omenjenih
uèiteljev solopetja, ugotovimo pa, da sta morala tako Gerbiè kot Hubad nedvomno dobro
poznati obvezno literaturo, ki je bila predpisana v Gerbièevem prvotnem uènem naèrtu za
pouk solopetja, sprejetem oktobra 1887 (vokalize italijanskih in francoskih skladateljev,
pesmi in samospevi domaèih in drugih priznanih evropskih skladateljev), ki je ostal
temeljni tudi po kasnejših pripravah osnutkov za prenovo. Predvidevamo, da sta se s
pevsko literaturo vsak posebej odlièno seznanila e v èasu študija na praškem oz.
dunajskem konservatoriju in morda po njih celo študirala, a zanesljivih podatkov o tem ni
bilo zaslediti.
Sklep
V slovenski glasbeni zgodovini sreèamo malo osebnosti, ki so s svojim osebnim
prispevkom odloèilno vplivale k dvigu glasbene kulture na Slovenskem kot profesionalno
šolana glasbenika Fran Gerbiè in Matej Hubad. Idealizem in narodnozavedni èut so tako
Gerbièa kot Hubada po šolanju v Pragi oz. na Dunaju pripeljali nazaj v Ljubljano, kjer sta
se oba uveljavila na razliènih glasbenih podroèjih. Njuno znanje in pedagoške sposobnosti
potrjujejo mednarodne kariere številnih uèencev, izkazala sta se tudi kot uspešna
organizatorja glasbenega šolstva – Gerbiè je bil vse od svojega prihoda v Ljubljano leta
1886 ravnatelj in uèitelj na šoli Matice polnih trideset let (1886–1917), bil je tudi snovalec
uènih naèrtov za pouèevanje solopetja, ki so v nekaterih segmentih ostali temelj
današnjega uènega naèrta za petje, po njegovi smrti leta 1917 pa je njegovo mesto prevzel
Matej Hubad, ki je s prizadevanji za ustanovitev društvenega konservatorija in realizacijo
le-tega 1919. leta postal osrednja osebnost slovenskega glasbenega ivljenja. Delo, ki ga
je Hubad opravil z vzgojo solistiènih pevcev, se je hkrati odra alo v naglem vzponu
slovenske operne in koncertne vokalne reprodukcije kot tudi v pospešenem ustvarjanju
slovenskega samospeva in zborovske glasbe. Fran Gerbiè in Matej Hubad nedvomno
sodita med pionirje glasbenega šolstva, ki sta konec 19. oz. v zaèetku 20. stoletja na
podroèju organiziranega pouka solopetja pustila najvidnejšo sled in zapustila
neprecenljivo dedišèino.
86 P. Kuret, n. d., str. 44–45.
87 Tina Bohak, Julij Betetto (1885–1963) – Nestor opernih in koncertnih pevcev, Ljubljana: Akademija za
glasbo, 2015.
69
Opere.86 Eden najvidnejših varovancev Frana Gerbièa in Mateja Hubada pa je Julij
Betetto (1885–1963), ki ga uvršèamo med najpomembnejše slovenske in jugoslovanske
glasbene poustvarjalce 20. stoletja. Kot izjemen basist se je zapisal tudi v zgodovino širše
evropske operne poustvarjalnosti. Uveljavil se je tudi kot koncertni pevec, izvrsten pevski
pedagog in organizator glasbenega šolstva.87
Med dosegljivimi viri ni bilo zaslediti podatkov o metodah pouèevanja obeh omenjenih
uèiteljev solopetja, ugotovimo pa, da sta morala tako Gerbiè kot Hubad nedvomno dobro
poznati obvezno literaturo, ki je bila predpisana v Gerbièevem prvotnem uènem naèrtu za
pouk solopetja, sprejetem oktobra 1887 (vokalize italijanskih in francoskih skladateljev,
pesmi in samospevi domaèih in drugih priznanih evropskih skladateljev), ki je ostal
temeljni tudi po kasnejših pripravah osnutkov za prenovo. Predvidevamo, da sta se s
pevsko literaturo vsak posebej odlièno seznanila e v èasu študija na praškem oz.
dunajskem konservatoriju in morda po njih celo študirala, a zanesljivih podatkov o tem ni
bilo zaslediti.
Sklep
V slovenski glasbeni zgodovini sreèamo malo osebnosti, ki so s svojim osebnim
prispevkom odloèilno vplivale k dvigu glasbene kulture na Slovenskem kot profesionalno
šolana glasbenika Fran Gerbiè in Matej Hubad. Idealizem in narodnozavedni èut so tako
Gerbièa kot Hubada po šolanju v Pragi oz. na Dunaju pripeljali nazaj v Ljubljano, kjer sta
se oba uveljavila na razliènih glasbenih podroèjih. Njuno znanje in pedagoške sposobnosti
potrjujejo mednarodne kariere številnih uèencev, izkazala sta se tudi kot uspešna
organizatorja glasbenega šolstva – Gerbiè je bil vse od svojega prihoda v Ljubljano leta
1886 ravnatelj in uèitelj na šoli Matice polnih trideset let (1886–1917), bil je tudi snovalec
uènih naèrtov za pouèevanje solopetja, ki so v nekaterih segmentih ostali temelj
današnjega uènega naèrta za petje, po njegovi smrti leta 1917 pa je njegovo mesto prevzel
Matej Hubad, ki je s prizadevanji za ustanovitev društvenega konservatorija in realizacijo
le-tega 1919. leta postal osrednja osebnost slovenskega glasbenega ivljenja. Delo, ki ga
je Hubad opravil z vzgojo solistiènih pevcev, se je hkrati odra alo v naglem vzponu
slovenske operne in koncertne vokalne reprodukcije kot tudi v pospešenem ustvarjanju
slovenskega samospeva in zborovske glasbe. Fran Gerbiè in Matej Hubad nedvomno
sodita med pionirje glasbenega šolstva, ki sta konec 19. oz. v zaèetku 20. stoletja na
podroèju organiziranega pouka solopetja pustila najvidnejšo sled in zapustila
neprecenljivo dedišèino.
86 P. Kuret, n. d., str. 44–45.
87 Tina Bohak, Julij Betetto (1885–1963) – Nestor opernih in koncertnih pevcev, Ljubljana: Akademija za
glasbo, 2015.
69
