Page 67 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 12, zvezek 25 / Year 12, Issue 25, 2016
P. 67
a Bohak, SOLOPEVSKA PEDAGOGIKA NA GLASBENI ŠOLI DRUŠTVA GLASBENA MATICA...
poudariti, da so bili Gerbièevi pogledi na petje izredno napredni, saj jih lahko v veliki
veèini upoštevamo še danes.
Iz Gerbièeve pevske šole je izšlo precej uspešnih posameznikov, med katerimi velja
izpostaviti sopranistko Franjo Verhunc (1874–1944), ki je enega izmed najveèjih pevskih
in igralskih uspehov dosegla z naslovno vlogo v Straussovi operi Saloma, s katero je leta
1907 gostovala z vroclavskim ansamblom v dunajski Ljudski operi (Volksoper), in je po
prvi svetovni vojni kariero nadaljevala kot pevska pedagoginja v Berlinu.72 Prav tako
velja omeniti tenorista Franja Buèarja (1866–1946), ki je kot evropsko znani tenorist
deloval v gledališèih v Bratislavi, Olomoucu, Leipzigu, Darmstadtu, na Dunaju, v
Frankfurtu na Majni, v Kölnu in Weimarju, kot operni re iser pa se je preizkusil v
nemškem Essnu in poljskem Danzigu. V domovino se je kot operni re iser vrnil v
prenovljeno gledališèe po prvi svetovni vojni, prav tako je bil v letih 1919–1923 zelo
dejaven kot uèitelj solopetja na konservatoriju Glasbene matice.73 Iz Gerbièeve pevske
šole je izšel tudi zborovodja, pevski pedagog, pisec in glasbeni kritik Pavel Kozina
(1878–1945), sicer doktor filozofije, ki je deloval kot gimnazijski profesor. Uspešnost in
kakovost pevske šole Frana Gerbièa potrjuje dejstvo, da je Pavel Kozina 1910. leta na
Dunaju opravil dr avni izpit iz solopetja. Leta 1921 je v Ljubljani ustanovil zasebno
pevsko šolo, o kateri najdemo zgolj skope podatke, kot zborovodja se je najbolj uveljavil s
pevskim kvartetom, katerega vodja je bil on sam.74 Objavil je Pevsko šolo I (1922) in
Pevsko šolo II (1923), ki sta bili namenjeni pouku na ljudskih, mešèanskih, srednjih in
glasbenih šolah, osrednji del priroènikov pa je namenjen teoriji glasbe in ne pouku
solistiènega petja, èeprav sta oba priroènika naslovljena kot Pevska šola I. in II.75
Na razvoj sistematiènega pouka solopetja je odloèilno vplival tudi Matej Hubad. Bil je
eden najvidnejših sooblikovalcev glasbenega ivljenja na Slovenskem in je po smrti
povsem upravièeno dobil vzdevek »oèe slovenskega petja«.76 Svoje široko glasbeno
znanje, pridobljeno na dunajskem konservatoriju, je znal ustrezno uporabiti na razliènih
podroèjih – bil je izredno uspešen zborovodja, pevski pedagog, po Gerbièevi smrti leta
1917 pa se je izkazal kot usposobljen organizator glasbenega šolstva (ravnatelj šole
Glasbene matice in kasneje konservatorija). Udejstvoval se je še kot inšpektor in
svetovalec. Pouk solopetja, ki ga je opravljal v obdobju od vrnitve v Ljubljano leta 1891
do upokojitve 1933. leta, je pri Hubadu potekal premišljeno in sistematièno. Cvetko
Budkoviè ga je opredelil kot pevskega pedagoga, ki je z lastno interpretacijo posameznih
fraz v samospevu ali operni ariji uèenca spodbudil k lastnemu razmišljanju in
poustvarjanju posamezne fraze. Uèencem je bil v vzgled kot » ivi leksikon« - pri pevskih
urah je ob posameznih skladbah predstavil skladatelje in njihovo delovanje, tako da so
imeli posamezniki boljšo predstavo o tem, kdaj in kako je skladba nastala. Velik poudarek
72 Franja Verhunc, Slovenski biografski leksikon, dostopno na spletnem naslovu:
http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:4250/VIEW/ (obiskano 12. 10. 2016), Slovenski gledališki leksikon (ur. S.
Samec), str. 763–764.
73 Franjo Buèar, Slovenski biografski leksikon, dostopno na spletnem naslovu:
http://nl.ijs.si:8080/fedora/get/sbl:0211/VIEW/ (obiskano 16. 10. 2016), D. Koter (2010), n. d., str. 68.
74 Pavel Kozina, Slovenski biografski leksikon, dostopno na spletnem naslovu:
http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:1237/VIEW/, (obiskano 16. 10. 2016).
75 Pavel Kozina, Pevska šola I., Ljubljana: Zalo ba Jug, 1922, Pavel Kozina, Pevska šola II., Ljubljana:
Zalo ba Jug, 1923.
76 N. Dolinar, n. d., str. 1, 26, Toma Faganel, »Matej Hubad«, Naši zbori 39 (1987), 1–2, str. 2–3.
67
poudariti, da so bili Gerbièevi pogledi na petje izredno napredni, saj jih lahko v veliki
veèini upoštevamo še danes.
Iz Gerbièeve pevske šole je izšlo precej uspešnih posameznikov, med katerimi velja
izpostaviti sopranistko Franjo Verhunc (1874–1944), ki je enega izmed najveèjih pevskih
in igralskih uspehov dosegla z naslovno vlogo v Straussovi operi Saloma, s katero je leta
1907 gostovala z vroclavskim ansamblom v dunajski Ljudski operi (Volksoper), in je po
prvi svetovni vojni kariero nadaljevala kot pevska pedagoginja v Berlinu.72 Prav tako
velja omeniti tenorista Franja Buèarja (1866–1946), ki je kot evropsko znani tenorist
deloval v gledališèih v Bratislavi, Olomoucu, Leipzigu, Darmstadtu, na Dunaju, v
Frankfurtu na Majni, v Kölnu in Weimarju, kot operni re iser pa se je preizkusil v
nemškem Essnu in poljskem Danzigu. V domovino se je kot operni re iser vrnil v
prenovljeno gledališèe po prvi svetovni vojni, prav tako je bil v letih 1919–1923 zelo
dejaven kot uèitelj solopetja na konservatoriju Glasbene matice.73 Iz Gerbièeve pevske
šole je izšel tudi zborovodja, pevski pedagog, pisec in glasbeni kritik Pavel Kozina
(1878–1945), sicer doktor filozofije, ki je deloval kot gimnazijski profesor. Uspešnost in
kakovost pevske šole Frana Gerbièa potrjuje dejstvo, da je Pavel Kozina 1910. leta na
Dunaju opravil dr avni izpit iz solopetja. Leta 1921 je v Ljubljani ustanovil zasebno
pevsko šolo, o kateri najdemo zgolj skope podatke, kot zborovodja se je najbolj uveljavil s
pevskim kvartetom, katerega vodja je bil on sam.74 Objavil je Pevsko šolo I (1922) in
Pevsko šolo II (1923), ki sta bili namenjeni pouku na ljudskih, mešèanskih, srednjih in
glasbenih šolah, osrednji del priroènikov pa je namenjen teoriji glasbe in ne pouku
solistiènega petja, èeprav sta oba priroènika naslovljena kot Pevska šola I. in II.75
Na razvoj sistematiènega pouka solopetja je odloèilno vplival tudi Matej Hubad. Bil je
eden najvidnejših sooblikovalcev glasbenega ivljenja na Slovenskem in je po smrti
povsem upravièeno dobil vzdevek »oèe slovenskega petja«.76 Svoje široko glasbeno
znanje, pridobljeno na dunajskem konservatoriju, je znal ustrezno uporabiti na razliènih
podroèjih – bil je izredno uspešen zborovodja, pevski pedagog, po Gerbièevi smrti leta
1917 pa se je izkazal kot usposobljen organizator glasbenega šolstva (ravnatelj šole
Glasbene matice in kasneje konservatorija). Udejstvoval se je še kot inšpektor in
svetovalec. Pouk solopetja, ki ga je opravljal v obdobju od vrnitve v Ljubljano leta 1891
do upokojitve 1933. leta, je pri Hubadu potekal premišljeno in sistematièno. Cvetko
Budkoviè ga je opredelil kot pevskega pedagoga, ki je z lastno interpretacijo posameznih
fraz v samospevu ali operni ariji uèenca spodbudil k lastnemu razmišljanju in
poustvarjanju posamezne fraze. Uèencem je bil v vzgled kot » ivi leksikon« - pri pevskih
urah je ob posameznih skladbah predstavil skladatelje in njihovo delovanje, tako da so
imeli posamezniki boljšo predstavo o tem, kdaj in kako je skladba nastala. Velik poudarek
72 Franja Verhunc, Slovenski biografski leksikon, dostopno na spletnem naslovu:
http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:4250/VIEW/ (obiskano 12. 10. 2016), Slovenski gledališki leksikon (ur. S.
Samec), str. 763–764.
73 Franjo Buèar, Slovenski biografski leksikon, dostopno na spletnem naslovu:
http://nl.ijs.si:8080/fedora/get/sbl:0211/VIEW/ (obiskano 16. 10. 2016), D. Koter (2010), n. d., str. 68.
74 Pavel Kozina, Slovenski biografski leksikon, dostopno na spletnem naslovu:
http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:1237/VIEW/, (obiskano 16. 10. 2016).
75 Pavel Kozina, Pevska šola I., Ljubljana: Zalo ba Jug, 1922, Pavel Kozina, Pevska šola II., Ljubljana:
Zalo ba Jug, 1923.
76 N. Dolinar, n. d., str. 1, 26, Toma Faganel, »Matej Hubad«, Naši zbori 39 (1987), 1–2, str. 2–3.
67
