Page 65 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 12, zvezek 25 / Year 12, Issue 25, 2016
P. 65
a Bohak, SOLOPEVSKA PEDAGOGIKA NA GLASBENI ŠOLI DRUŠTVA GLASBENA MATICA...
filologijo. Leta 1902 je kot prvi Slovenec doktoriral iz muzikologije, prav tako je opravil
dr avni izpit za pouèevanje glasbe na uèiteljišèih in srednjih šolah. Kot gimnazijec je bil
Èerin uèenec glasbene šole Filharmoniène dru be, kjer se je violino uèil pri Hansu
Gerstnerju, kot violinist in violist je sodeloval v orkestru taiste dru be.56 Svoje delo pri
ljubljanski Matici je opravljal vestno, naj bi se pa še posebej izkazal kot dirigent zbora.57
Na Dunaju se je Hubad hitro asimiliral in vpisal nekatere predmete, ki jih je poslušal e
pred devetimi leti, ob njih pa še nekatere nove – na spisku njegovih obveznosti je bilo med
drugim tudi solopetje, ki se ga je uèil pri Philipu Forsténu,58 hospitacije pouka solopetja pa
je obiskoval pri prof. dr. Clinsbucherju.59 Iz dosegljivih virov ni bilo mogoèe ugotoviti
podrobnejših podatkov o tem, kako je pouk pri obeh omenjenih pevskih pedagogih
potekal, in o tem, katere priroènike sta uporabljala kot referenèno literaturo. Na podlagi
ministrskega odloka se je Hubad na Dunaju udele il teèaja za uèitelje glasbe in 19. 2. 1898
na dunajskem konservatoriju opravil dr avni izpit iz koncertnega solopetja ter pridobil
sprièevalo za samostojno pouèevanje solopetja in vodenje višje glasbene šole.60 Da bi se
èim bolje pripravil na nadaljnje delo pri ljubljanski Matici, je po dveh letih študija aprila
1898 obiskal Èeško (Prago), Poljsko (Varšavo, Krakov) in Nemèijo (Berlin,
Wernigerode, Leipzig, Dresden in München) – na potovanjih se je seznanil z organizacijo
in ustrojem konservatorijev, glasbenih akademij ter deli slovenskih protestantov, posebej
s pesmaricami Primo a Trubarja.61
Matej Hubad se je vrnil v Ljubljano v prvih dneh septembra 1898 v prièakovanju, da mu
bo kot izobra encu, ki je dr avni izpit opravil z odliko, odbor Glasbene matice naklonil
boljše finanène in delovne ugodnosti kot pred odhodom na študij. V skladu z dogovorom
odbor prièakovanjem Hubada ni ugodil, posledica tega so bili številni nesporazumi, ki so
postajali èedalje globlji. Hubad je v znak protesta celo napovedal odstop z mesta uèitelja –
»izsiljevanje« odbora Glasbene matice si je najbr lahko privošèil, saj se je zavedal svoje
pomembnosti. Veè kot oèitno se je posledic njegovega morebitnega odhoda zavedal tudi
odbor Glasbene matice, ki mu je vendarle v februarju leta 1899 pripravil novo pogodbo, v
kateri so natanèno doloèili njegovo delovno podroèje in obveze. Podelili so mu celo
naslov artistiènega vodje glasbene šole, Gerbièu pa pustili le še upravno-administrativno
vodenje, hkrati so izenaèili njuni plaèi.62 Vse to je povzroèilo èedalje veèje konflikte med
Gerbièem in Hubadom. Z ravnanjem odbora in Hubada se namreè Gerbiè nikoli ni
sprijaznil, zato je v letih do svoje smrti leta 1917 postal precej zagrenjen, nepriljuden in
56 Dnevne vesti, Slovenski narod 29 (1896), št. 195, str. 2, N. Cigoj Krstuloviæ, n. d., str. 61.
57 Josip Èerin, Slovenski biografski leksikon, dostopno na spletnem naslovu:
http://nl.ijs.si:8080/fedora/get/sbl:0315/VIEW/ (obiskano 10. 9. 2016), N. Cigoj Krstuloviæ, n. d., str. 73.
58 Biografskih podatkov o Philippu Forstnu ni mogoèe najti. Iz biografij posameznih opernih pevcev je
mogoèe ugotoviti, da je bil cenjen pevski pedagog takratnega èasa - pri njem so se med drugimi šolali:
avstrijski baritonist Alfred Poell, grška sopranistka Alexandra Trianti, avstrijska sopranistka hrvaškega
rodu Vera Schwarz, idr. Dostopno na spletnih naslovih: http://www.bach-cantatas.com/
Bio/Poell-Alfred.htm (obiskano 1. 11. 2016), http://www.mmb.org.gr/page/default.asp?id=1172&la=2
(obiskano 1. 11. 2016).
59 Imena prof. dr. Clinsbucherja med dosegljivimi viri ni bilo zaslediti. NUK, Glasbena zbirka, fond Matej
Hubad, mapa Kronika, Dokumenti, Curriculum Vitae Mateja Hubada, 6. 3. 1921.
60 NUK, Glasbena zbirka, fond Matej Hubad, mapa Kronika, Dokumenti, Izkaz uèiteljskega osebja v
»Glasbeni matici«, junij 1906.
61 C. Budkoviè (1988), str. 52, A. O balt, n. d., str. 10.
62 C. Budkoviè (1988), str. 52.
65
filologijo. Leta 1902 je kot prvi Slovenec doktoriral iz muzikologije, prav tako je opravil
dr avni izpit za pouèevanje glasbe na uèiteljišèih in srednjih šolah. Kot gimnazijec je bil
Èerin uèenec glasbene šole Filharmoniène dru be, kjer se je violino uèil pri Hansu
Gerstnerju, kot violinist in violist je sodeloval v orkestru taiste dru be.56 Svoje delo pri
ljubljanski Matici je opravljal vestno, naj bi se pa še posebej izkazal kot dirigent zbora.57
Na Dunaju se je Hubad hitro asimiliral in vpisal nekatere predmete, ki jih je poslušal e
pred devetimi leti, ob njih pa še nekatere nove – na spisku njegovih obveznosti je bilo med
drugim tudi solopetje, ki se ga je uèil pri Philipu Forsténu,58 hospitacije pouka solopetja pa
je obiskoval pri prof. dr. Clinsbucherju.59 Iz dosegljivih virov ni bilo mogoèe ugotoviti
podrobnejših podatkov o tem, kako je pouk pri obeh omenjenih pevskih pedagogih
potekal, in o tem, katere priroènike sta uporabljala kot referenèno literaturo. Na podlagi
ministrskega odloka se je Hubad na Dunaju udele il teèaja za uèitelje glasbe in 19. 2. 1898
na dunajskem konservatoriju opravil dr avni izpit iz koncertnega solopetja ter pridobil
sprièevalo za samostojno pouèevanje solopetja in vodenje višje glasbene šole.60 Da bi se
èim bolje pripravil na nadaljnje delo pri ljubljanski Matici, je po dveh letih študija aprila
1898 obiskal Èeško (Prago), Poljsko (Varšavo, Krakov) in Nemèijo (Berlin,
Wernigerode, Leipzig, Dresden in München) – na potovanjih se je seznanil z organizacijo
in ustrojem konservatorijev, glasbenih akademij ter deli slovenskih protestantov, posebej
s pesmaricami Primo a Trubarja.61
Matej Hubad se je vrnil v Ljubljano v prvih dneh septembra 1898 v prièakovanju, da mu
bo kot izobra encu, ki je dr avni izpit opravil z odliko, odbor Glasbene matice naklonil
boljše finanène in delovne ugodnosti kot pred odhodom na študij. V skladu z dogovorom
odbor prièakovanjem Hubada ni ugodil, posledica tega so bili številni nesporazumi, ki so
postajali èedalje globlji. Hubad je v znak protesta celo napovedal odstop z mesta uèitelja –
»izsiljevanje« odbora Glasbene matice si je najbr lahko privošèil, saj se je zavedal svoje
pomembnosti. Veè kot oèitno se je posledic njegovega morebitnega odhoda zavedal tudi
odbor Glasbene matice, ki mu je vendarle v februarju leta 1899 pripravil novo pogodbo, v
kateri so natanèno doloèili njegovo delovno podroèje in obveze. Podelili so mu celo
naslov artistiènega vodje glasbene šole, Gerbièu pa pustili le še upravno-administrativno
vodenje, hkrati so izenaèili njuni plaèi.62 Vse to je povzroèilo èedalje veèje konflikte med
Gerbièem in Hubadom. Z ravnanjem odbora in Hubada se namreè Gerbiè nikoli ni
sprijaznil, zato je v letih do svoje smrti leta 1917 postal precej zagrenjen, nepriljuden in
56 Dnevne vesti, Slovenski narod 29 (1896), št. 195, str. 2, N. Cigoj Krstuloviæ, n. d., str. 61.
57 Josip Èerin, Slovenski biografski leksikon, dostopno na spletnem naslovu:
http://nl.ijs.si:8080/fedora/get/sbl:0315/VIEW/ (obiskano 10. 9. 2016), N. Cigoj Krstuloviæ, n. d., str. 73.
58 Biografskih podatkov o Philippu Forstnu ni mogoèe najti. Iz biografij posameznih opernih pevcev je
mogoèe ugotoviti, da je bil cenjen pevski pedagog takratnega èasa - pri njem so se med drugimi šolali:
avstrijski baritonist Alfred Poell, grška sopranistka Alexandra Trianti, avstrijska sopranistka hrvaškega
rodu Vera Schwarz, idr. Dostopno na spletnih naslovih: http://www.bach-cantatas.com/
Bio/Poell-Alfred.htm (obiskano 1. 11. 2016), http://www.mmb.org.gr/page/default.asp?id=1172&la=2
(obiskano 1. 11. 2016).
59 Imena prof. dr. Clinsbucherja med dosegljivimi viri ni bilo zaslediti. NUK, Glasbena zbirka, fond Matej
Hubad, mapa Kronika, Dokumenti, Curriculum Vitae Mateja Hubada, 6. 3. 1921.
60 NUK, Glasbena zbirka, fond Matej Hubad, mapa Kronika, Dokumenti, Izkaz uèiteljskega osebja v
»Glasbeni matici«, junij 1906.
61 C. Budkoviè (1988), str. 52, A. O balt, n. d., str. 10.
62 C. Budkoviè (1988), str. 52.
65
