Page 104 - Zabukovec Baruca, Petra. 2020. Z odgovornostjo do družbenih spremembv smeri trajnostno odgovornega razvoja. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 104
Zakljucˇek
ni sektor) na globalni sistemski ravni zahtevajo nove standarde in
regulative. Ekološka senzibilnost v odnosu do narave je v postmo-
dernizmu izraz izgube zaupanja v univerzalni napredek na racˇun iz-
korišcˇanja, ki posledicˇno vodi v narašcˇajocˇe tveganje za okolje (Kirn
2004). Rešitve se ponujajo v okviru okoljskih teorij o ekološki zavesti
in konceptu trajnostnega razvoja, ki so usmerjene v vzdržnost razvo-
ja in napredka, ki s spoštljivim ravnanjem z naravnimi viri zagota-
vljata dobre pogoje za življenje prihodnjih generacij. Nacˇin mišljenja
in razumevanje vedenja posameznika, družbe in narave sta poveza-
na z vrednotami, kot so odgovornost, varnost, uravnoteženost med
ekonomijo in ekologijo, spoštovanje življenja in ohranjanje biotske
raznovrstnosti. Ekološki in eticˇni imperativ, ki izhaja iz porušene-
ga ravnovesja med cˇlovekom, naravo in družbo se povezuje s pozi-
104 vi k premiku in rekonceptualizaciji nevzdržnih ekonomskih mode-
lov, ki temeljijo na potrošniški družbi. Neoliberalizem je postal del
splošnega modela mišljenja s svojstvenim eticˇnim kodeksom, ki se
je razširil zunaj meja ekonomije in tržnih odnosov, tudi na podrocˇ-
je medcˇloveških odnosov, in deluje ne samo kot ekonomski, ampak
tudi kot politicˇni in kulturni sistem (Chomsky 2005). Posledice po-
trošništva so posameznika zreducirale na potrošno blago oziroma
objekt na »svobodnem trgu«, kjer se dogaja izkorišcˇanje cˇloveka in so
prisotni omejeni naravni viri (Lasn 1999; Campell 2001; Kirn 2003; Ša-
dl 2003 in drugi). Odgovornost se zrcali v vzpostavljanju trajno vzdr-
žnega sistema, pri cˇemer je ena izmed možnih rešitev v potrošniški
družbi usmerjena v družbeno odgovorni marketing (Jancˇicˇ 1999; La-
sn 1999), vsaj iz dveh razlogov. Prvicˇ, v premiku vzorcev potrošnje k
pravicˇnejšemu in trajnostnemu pristopu na strani ponudnika, kar
sovpada s spremembami družbe in težnjo k odgovornosti. Drugicˇ pa
se odgovornost odraža v marketinških odnosih z vidika odgovorno-
sti na strani potrošnika in njegovi zmožnosti vpliva na spremembe
ponudbe z odnosnega vidika med podjetjem in potrošnikom. Nam-
recˇ, z usmeritvijo podjetja k potrošnikom se je vzpostavil idealiziran
koncept »suverenega potrošnika«, ki sloni na prepricˇanju, da pod-
jetja za svoje delovanje vse informacije dobijo od potrošnikov, ki se
obnašajo racionalno.
Odgovornost v turizmu smo oprli na ožji vidik razumevanja odgo-
vornosti, ki se nanaša na vedenje posameznika v odnosu do okolj-
skih praks, s katerimi lahko potrošniki postopno prispevajo k traj-
nosti v turizmu (Blackstock idr. 2008), oziroma je s primernim vede-
ni sektor) na globalni sistemski ravni zahtevajo nove standarde in
regulative. Ekološka senzibilnost v odnosu do narave je v postmo-
dernizmu izraz izgube zaupanja v univerzalni napredek na racˇun iz-
korišcˇanja, ki posledicˇno vodi v narašcˇajocˇe tveganje za okolje (Kirn
2004). Rešitve se ponujajo v okviru okoljskih teorij o ekološki zavesti
in konceptu trajnostnega razvoja, ki so usmerjene v vzdržnost razvo-
ja in napredka, ki s spoštljivim ravnanjem z naravnimi viri zagota-
vljata dobre pogoje za življenje prihodnjih generacij. Nacˇin mišljenja
in razumevanje vedenja posameznika, družbe in narave sta poveza-
na z vrednotami, kot so odgovornost, varnost, uravnoteženost med
ekonomijo in ekologijo, spoštovanje življenja in ohranjanje biotske
raznovrstnosti. Ekološki in eticˇni imperativ, ki izhaja iz porušene-
ga ravnovesja med cˇlovekom, naravo in družbo se povezuje s pozi-
104 vi k premiku in rekonceptualizaciji nevzdržnih ekonomskih mode-
lov, ki temeljijo na potrošniški družbi. Neoliberalizem je postal del
splošnega modela mišljenja s svojstvenim eticˇnim kodeksom, ki se
je razširil zunaj meja ekonomije in tržnih odnosov, tudi na podrocˇ-
je medcˇloveških odnosov, in deluje ne samo kot ekonomski, ampak
tudi kot politicˇni in kulturni sistem (Chomsky 2005). Posledice po-
trošništva so posameznika zreducirale na potrošno blago oziroma
objekt na »svobodnem trgu«, kjer se dogaja izkorišcˇanje cˇloveka in so
prisotni omejeni naravni viri (Lasn 1999; Campell 2001; Kirn 2003; Ša-
dl 2003 in drugi). Odgovornost se zrcali v vzpostavljanju trajno vzdr-
žnega sistema, pri cˇemer je ena izmed možnih rešitev v potrošniški
družbi usmerjena v družbeno odgovorni marketing (Jancˇicˇ 1999; La-
sn 1999), vsaj iz dveh razlogov. Prvicˇ, v premiku vzorcev potrošnje k
pravicˇnejšemu in trajnostnemu pristopu na strani ponudnika, kar
sovpada s spremembami družbe in težnjo k odgovornosti. Drugicˇ pa
se odgovornost odraža v marketinških odnosih z vidika odgovorno-
sti na strani potrošnika in njegovi zmožnosti vpliva na spremembe
ponudbe z odnosnega vidika med podjetjem in potrošnikom. Nam-
recˇ, z usmeritvijo podjetja k potrošnikom se je vzpostavil idealiziran
koncept »suverenega potrošnika«, ki sloni na prepricˇanju, da pod-
jetja za svoje delovanje vse informacije dobijo od potrošnikov, ki se
obnašajo racionalno.
Odgovornost v turizmu smo oprli na ožji vidik razumevanja odgo-
vornosti, ki se nanaša na vedenje posameznika v odnosu do okolj-
skih praks, s katerimi lahko potrošniki postopno prispevajo k traj-
nosti v turizmu (Blackstock idr. 2008), oziroma je s primernim vede-
