Page 21 - Zabukovec Baruca, Petra. 2020. Z odgovornostjo do družbenih spremembv smeri trajnostno odgovornega razvoja. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 21
Postmodernizem, dezorientacija posameznika in odgovornost 21
kar ima lahko pomembne posledice na družbo in kulturo. Postmo-
dernizem vidi kot odziv na eno izmed takih kriz, ki poziva k novemu
nacˇinu družbene in politicˇne regulacije. Te ekonomske spremembe
in prodor kapitalizma v razlicˇne sfere prostega cˇasa so podlaga kul-
turnim, politicˇnim in družbenim spremembam (Harvey 1990).
Postmoderna s prevladujocˇimi liberalisticˇnimi pravili znova vzpo-
stavlja odgovornost in prehaja na eticˇna vodila, ki naj bi bila nare-
jena ne le po meri posameznika, temvecˇ celotne skupnosti (Juhant
2003). Z moralno filozofijo v sodobnem kapitalizmu se ukvarja filo-
zof Harris (2002), ki poleg pomena posameznika v ospredje postavlja
korist in blaginjo vecˇjega števila ljudi. Pri tem poudarja (Harris 2002,
171): »Cˇ e smo ravnali tako, da bo naše delovanje koristilo cˇim vecˇje-
mu številu ljudi, smo prispevali k izboljšanju sveta.«
Posameznik se v svetu razmaha kulture »zahodne modernosti«
pod vplivom liberalne demokracije, potrošništva, individualizma,
pluralizma, kapitalizma in množicˇnih medijev pocˇuti dezorientiran.
Že na zacˇetku dvajsetega stoletja je Durkheim ob procesih individu-
alizacije napovedal poglabljanje družbene anomije, ki rahlja osebne
vezi med posamezniki in skupnostjo, s tem pa posledicˇno zmanjšuje
avtoriteto družbenih inštitucij in družbene norme nasploh (Giddens
1971). Podobno Berger in Luckman (1999) vzroke za krizo smisla in
dezorientacijo modernega cˇloveka vidita v modernizaciji, pluraliz-
mu in sekularizaciji. Rešitev vidita v vzpostavitvi odgovornosti, ki se
lahko vzpostavi prek smisla izkustva ali dejanja, ki je nastalo ob za-
vestnem druženju posameznika z njegovim naravnim in družbenim
okoljem. Vecˇina izzivov, s katerimi se soocˇa posameznik, je tipicˇnih
za življenjske položaje tudi drugih ljudi, rešitve problemov pa vecˇi-
noma niso le subjektivne narave, temvecˇ tudi intersubjektivno rele-
vantne. Pomembno je zaupanje v obstojnost univerzalne temeljne
življenjske skupnosti z vzpostavljenimi skupnimi potezami smisla,
ki zadevajo razlicˇna podrocˇja. Berger in Luckman (1999) povzameta,
da dokler se zdi pripadnikom skupnosti smisel skladen s tem, kar se
od njih pricˇakuje, in ga ne morejo ohraniti, so ustvarjeni pogoji za
nastanek krize. Cˇ e v družbi pogosto prihaja do intersubjektivnih kriz
smisla, ki se nato razvijajo v splošni družbeni problem, vzrokov zanje
ne gre iskati v posameznikih, temvecˇ v družbeni strukturi. Pri tem sta
pomembna dva vidika delovanja družbe. Prvi temelji na pomemb-
nosti shem izkustev in delovanju v vsakodnevnem življenju ter na
odnosu do reševanja kriz, ki so usmerjene k nevsakdanjim resnicˇno-
kar ima lahko pomembne posledice na družbo in kulturo. Postmo-
dernizem vidi kot odziv na eno izmed takih kriz, ki poziva k novemu
nacˇinu družbene in politicˇne regulacije. Te ekonomske spremembe
in prodor kapitalizma v razlicˇne sfere prostega cˇasa so podlaga kul-
turnim, politicˇnim in družbenim spremembam (Harvey 1990).
Postmoderna s prevladujocˇimi liberalisticˇnimi pravili znova vzpo-
stavlja odgovornost in prehaja na eticˇna vodila, ki naj bi bila nare-
jena ne le po meri posameznika, temvecˇ celotne skupnosti (Juhant
2003). Z moralno filozofijo v sodobnem kapitalizmu se ukvarja filo-
zof Harris (2002), ki poleg pomena posameznika v ospredje postavlja
korist in blaginjo vecˇjega števila ljudi. Pri tem poudarja (Harris 2002,
171): »Cˇ e smo ravnali tako, da bo naše delovanje koristilo cˇim vecˇje-
mu številu ljudi, smo prispevali k izboljšanju sveta.«
Posameznik se v svetu razmaha kulture »zahodne modernosti«
pod vplivom liberalne demokracije, potrošništva, individualizma,
pluralizma, kapitalizma in množicˇnih medijev pocˇuti dezorientiran.
Že na zacˇetku dvajsetega stoletja je Durkheim ob procesih individu-
alizacije napovedal poglabljanje družbene anomije, ki rahlja osebne
vezi med posamezniki in skupnostjo, s tem pa posledicˇno zmanjšuje
avtoriteto družbenih inštitucij in družbene norme nasploh (Giddens
1971). Podobno Berger in Luckman (1999) vzroke za krizo smisla in
dezorientacijo modernega cˇloveka vidita v modernizaciji, pluraliz-
mu in sekularizaciji. Rešitev vidita v vzpostavitvi odgovornosti, ki se
lahko vzpostavi prek smisla izkustva ali dejanja, ki je nastalo ob za-
vestnem druženju posameznika z njegovim naravnim in družbenim
okoljem. Vecˇina izzivov, s katerimi se soocˇa posameznik, je tipicˇnih
za življenjske položaje tudi drugih ljudi, rešitve problemov pa vecˇi-
noma niso le subjektivne narave, temvecˇ tudi intersubjektivno rele-
vantne. Pomembno je zaupanje v obstojnost univerzalne temeljne
življenjske skupnosti z vzpostavljenimi skupnimi potezami smisla,
ki zadevajo razlicˇna podrocˇja. Berger in Luckman (1999) povzameta,
da dokler se zdi pripadnikom skupnosti smisel skladen s tem, kar se
od njih pricˇakuje, in ga ne morejo ohraniti, so ustvarjeni pogoji za
nastanek krize. Cˇ e v družbi pogosto prihaja do intersubjektivnih kriz
smisla, ki se nato razvijajo v splošni družbeni problem, vzrokov zanje
ne gre iskati v posameznikih, temvecˇ v družbeni strukturi. Pri tem sta
pomembna dva vidika delovanja družbe. Prvi temelji na pomemb-
nosti shem izkustev in delovanju v vsakodnevnem življenju ter na
odnosu do reševanja kriz, ki so usmerjene k nevsakdanjim resnicˇno-
