Page 129 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 129
Optimalna velikost izvajalcev zdravstvene dejavnosti 129
izhodišča do posameznih točk na funkciji celotnih stroškov. Tako lahko
vidimo, da padajoča funkcija povprečnih fiksnih stroškov izvira iz dane
velikosti fiksnih stroškov, ki je neodvisna od obsega proizvodnje. U ob-
lika povprečnih variabilnih stroškov je povezana z znano obliko varia-
bilnih stroškov, po kateri variabilni stroški najprej naraščajo s padajočo
stopnjo rasti, potem pa začnejo naraščati vse hitreje, tako da se stopnja
rasti skupnih variabilnih stroškov zvišuje. Mejne stroške grafično izrazi-
mo s tangento na funkcijo celotnih stroškov. U oblika mejnih stroškov
pojasnjuje tudi že opisano obliko variabilnih stroškov in celotnih stro-
škov (Johnston 1960; Tajnikar 2006a; 2006b; McGuigan, Moyer in Har-
ris 2008; Rebernik 2008; Jain in Khanna 2011; Mas-Colell, Whinston in
Green 2012; Krugman in Wells 2013; Pindyck in Rubinfeld 2013; Besan-
ko, Braeutigam in Rockett 2015).
Dolgoročna analiza teorije stroškov
Dolgoročne povprečne stroške moramo opazovati ob predpostavki, da so
vsi proizvodni dejavniki variabilni. Oblika krivulje dolgoročnih celotnih
stroškov je zrcalna slike krivulje dolgoročnega celotnega proizvoda in je
posledica učinkov zakona donosov obsega. Nanjo najprej vplivajo naraš-
čajoči, kasneje pa padajoči donosi obsega. Iz take funkcije dolgoročnih
celotnih stroškov lahko izpeljemo tudi funkcijo dolgoročnih povprečnih
stroškov in njej ustrezno funkcijo dolgoročnih mejnih stroškov, kar prika-
zuje slika 11 (Johnston 1960; Koutsoyiannis 1987; Tajnikar 2006a; 2006b;
McGuigan, Moyer in Harris 2008; Rebernik 2008; Henderson 2011; Jain
in Khanna 2011; Krugman in Wells 2013; Messner 2013; Pindyck in Ru-
binfeld 2013; Mankiw 2014; Besanko, Braeutigam in Rockett 2015).
Pomenska razlika med kratkoročno in dolgoročno analizo stroškov je
v tem, da proizvajalec lahko na dolgi rok spreminja velikost podjetja ali,
z drugim besedami, obseg proizvodnih zmogljivosti. Ko smo prikazali
kratkoročne krivulje povprečnih stroškov in mejnih stroškov, smo pred-
videvali, da ima podjetje dane proizvodne zmogljivosti, to pa posledič-
no pomeni, da lahko za vsako proizvodno zmogljivost določimo posebni
krivulji povprečnih in mejnih stroškov. Z drugimi besedami – proizva-
jalec ima toliko različnih povprečnih in mejnih stroškov, kolikor ima na
voljo različnih proizvodnih zmogljivosti. Dolgoročne stroškovne funkci-
je potem grafično dobimo na način, da upoštevamo vse možne proizvod-
ne zmogljivosti, to je vse možne velikosti podjetja, ali da združimo v eno
skico vse možne povprečne in mejne stroške. Ker ti povprečni in mejni
stroški ustrezajo posameznim proizvodnim zmogljivostim, jih imenuje-
izhodišča do posameznih točk na funkciji celotnih stroškov. Tako lahko
vidimo, da padajoča funkcija povprečnih fiksnih stroškov izvira iz dane
velikosti fiksnih stroškov, ki je neodvisna od obsega proizvodnje. U ob-
lika povprečnih variabilnih stroškov je povezana z znano obliko varia-
bilnih stroškov, po kateri variabilni stroški najprej naraščajo s padajočo
stopnjo rasti, potem pa začnejo naraščati vse hitreje, tako da se stopnja
rasti skupnih variabilnih stroškov zvišuje. Mejne stroške grafično izrazi-
mo s tangento na funkcijo celotnih stroškov. U oblika mejnih stroškov
pojasnjuje tudi že opisano obliko variabilnih stroškov in celotnih stro-
škov (Johnston 1960; Tajnikar 2006a; 2006b; McGuigan, Moyer in Har-
ris 2008; Rebernik 2008; Jain in Khanna 2011; Mas-Colell, Whinston in
Green 2012; Krugman in Wells 2013; Pindyck in Rubinfeld 2013; Besan-
ko, Braeutigam in Rockett 2015).
Dolgoročna analiza teorije stroškov
Dolgoročne povprečne stroške moramo opazovati ob predpostavki, da so
vsi proizvodni dejavniki variabilni. Oblika krivulje dolgoročnih celotnih
stroškov je zrcalna slike krivulje dolgoročnega celotnega proizvoda in je
posledica učinkov zakona donosov obsega. Nanjo najprej vplivajo naraš-
čajoči, kasneje pa padajoči donosi obsega. Iz take funkcije dolgoročnih
celotnih stroškov lahko izpeljemo tudi funkcijo dolgoročnih povprečnih
stroškov in njej ustrezno funkcijo dolgoročnih mejnih stroškov, kar prika-
zuje slika 11 (Johnston 1960; Koutsoyiannis 1987; Tajnikar 2006a; 2006b;
McGuigan, Moyer in Harris 2008; Rebernik 2008; Henderson 2011; Jain
in Khanna 2011; Krugman in Wells 2013; Messner 2013; Pindyck in Ru-
binfeld 2013; Mankiw 2014; Besanko, Braeutigam in Rockett 2015).
Pomenska razlika med kratkoročno in dolgoročno analizo stroškov je
v tem, da proizvajalec lahko na dolgi rok spreminja velikost podjetja ali,
z drugim besedami, obseg proizvodnih zmogljivosti. Ko smo prikazali
kratkoročne krivulje povprečnih stroškov in mejnih stroškov, smo pred-
videvali, da ima podjetje dane proizvodne zmogljivosti, to pa posledič-
no pomeni, da lahko za vsako proizvodno zmogljivost določimo posebni
krivulji povprečnih in mejnih stroškov. Z drugimi besedami – proizva-
jalec ima toliko različnih povprečnih in mejnih stroškov, kolikor ima na
voljo različnih proizvodnih zmogljivosti. Dolgoročne stroškovne funkci-
je potem grafično dobimo na način, da upoštevamo vse možne proizvod-
ne zmogljivosti, to je vse možne velikosti podjetja, ali da združimo v eno
skico vse možne povprečne in mejne stroške. Ker ti povprečni in mejni
stroški ustrezajo posameznim proizvodnim zmogljivostim, jih imenuje-
