Page 131 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 131
Optimalna velikost izvajalcev zdravstvene dejavnosti 131
Kratkoročno ravnotežje podjetja pri popolni konkurenci
Pri popolni konkurenci se posamezni proizvajalec odloča za takšen ob-
seg proizvodnje, s katerim izpolni mejno načelo, kar pomeni, da je dana
cena na trgu enaka mejnim stroškom. V tem primeru ustvari maksima-
len dobiček.
Za popolno konkurenco je značilno, da posamezen ponudnik ne
more vplivati na tržno ceno, to pa pomeni, da se lahko tržni ceni prilaga-
ja zgolj z obsegom svoje proizvodnje in prodaje blaga. Tako je zanj tržna
cena dana ne glede na to, kakšen je obseg njegove proizvodnje. Takšne
razmere določajo tudi njegovo funkcijo prihodka, ki je zmnožek proizve-
dene in prodane količine ter cene blaga, funkcija pa je premica, ki teče iz
koordinatnega izhodišča, saj je pri prodaji nič tudi njegov prihodek nič.
Nagib njegove funkcije prihodka pa je odvisen od cene blaga. Čim višja
je cena, tem bolj je funkcija celotnega prihodka strma (Tajnikar 2006a;
2006b; Rebernik 2008; Jain in Khanna 2011; Krugman in Wells 2013;
Pindyck in Rubinfeld 2013; Mankiw 2014).
Podjetje doseže ravnotežje pri tistem obsegu proizvodnje, pri kate-
rem je dobiček največji. Ker je dobiček enak razliki me celotnimi prihod-
ki in celotnimi stroški, funkciji celotnih prihodkov in celotnih stroškov
pa smo že opredelili, je optimalni obseg proizvodnje (Q0), pri katerem
podjetje doseže največji možni dobiček, tisti, pri katerem je razlika med
celotnimi prihodki in celotni stroški največja. Točko, pri katerem posta-
nejo celotni prihodki večji od celotnih stroškov, imenujemo točka indi-
ferentnosti oziroma točka preloma (Tajnikar 2006a; 2006b; McGuigan,
Moyer in Harris 2008; Rebernik 2008; Jain in Khanna 2011; Mas-Colell,
Whinston in Green 2012; Krugman in Wells 2013; Pindyck in Rubinfe-
ld 2013; Mankiw 2014).
Z vidika teorije cen je precej značilnejši način opredeljevanja ravno-
težja podjetja na podlagi povprečnih in mejnih količin. Za opredelitev
ravnotežja podjetja potrebujemo poleg povprečnih stroškov in mejnih
stroškov še tako imenovano premico cene. Za popolno konkurenco je
značilno, da je cena (P0) za popolnega ponudnika dana z ravnotežjem
na trgu. Po tej ceni lahko prodajo katero koli količino blaga. Premica,
ki to ceno kaže grafično, je premica cene. To je hkrati krivulja povpra-
ševanja po proizvodih posameznega popolnega konkurenta (Johnston
1960; Tajnikar 2006a; 2006b; McGuigan, Moyer in Harris 2008; Re-
bernik 2008; Mas-Colell, Whinston in Green 2012; Krugman in Wells
2013; Pindyck in Rubinfeld 2013; Mankiw 2014; Besanko, Braeutigam
in Rockett 2015). Kratokoročno ravnotežje popolnega konkurenta gra-
fično prikazujemo v sliki 12.
Kratkoročno ravnotežje podjetja pri popolni konkurenci
Pri popolni konkurenci se posamezni proizvajalec odloča za takšen ob-
seg proizvodnje, s katerim izpolni mejno načelo, kar pomeni, da je dana
cena na trgu enaka mejnim stroškom. V tem primeru ustvari maksima-
len dobiček.
Za popolno konkurenco je značilno, da posamezen ponudnik ne
more vplivati na tržno ceno, to pa pomeni, da se lahko tržni ceni prilaga-
ja zgolj z obsegom svoje proizvodnje in prodaje blaga. Tako je zanj tržna
cena dana ne glede na to, kakšen je obseg njegove proizvodnje. Takšne
razmere določajo tudi njegovo funkcijo prihodka, ki je zmnožek proizve-
dene in prodane količine ter cene blaga, funkcija pa je premica, ki teče iz
koordinatnega izhodišča, saj je pri prodaji nič tudi njegov prihodek nič.
Nagib njegove funkcije prihodka pa je odvisen od cene blaga. Čim višja
je cena, tem bolj je funkcija celotnega prihodka strma (Tajnikar 2006a;
2006b; Rebernik 2008; Jain in Khanna 2011; Krugman in Wells 2013;
Pindyck in Rubinfeld 2013; Mankiw 2014).
Podjetje doseže ravnotežje pri tistem obsegu proizvodnje, pri kate-
rem je dobiček največji. Ker je dobiček enak razliki me celotnimi prihod-
ki in celotnimi stroški, funkciji celotnih prihodkov in celotnih stroškov
pa smo že opredelili, je optimalni obseg proizvodnje (Q0), pri katerem
podjetje doseže največji možni dobiček, tisti, pri katerem je razlika med
celotnimi prihodki in celotni stroški največja. Točko, pri katerem posta-
nejo celotni prihodki večji od celotnih stroškov, imenujemo točka indi-
ferentnosti oziroma točka preloma (Tajnikar 2006a; 2006b; McGuigan,
Moyer in Harris 2008; Rebernik 2008; Jain in Khanna 2011; Mas-Colell,
Whinston in Green 2012; Krugman in Wells 2013; Pindyck in Rubinfe-
ld 2013; Mankiw 2014).
Z vidika teorije cen je precej značilnejši način opredeljevanja ravno-
težja podjetja na podlagi povprečnih in mejnih količin. Za opredelitev
ravnotežja podjetja potrebujemo poleg povprečnih stroškov in mejnih
stroškov še tako imenovano premico cene. Za popolno konkurenco je
značilno, da je cena (P0) za popolnega ponudnika dana z ravnotežjem
na trgu. Po tej ceni lahko prodajo katero koli količino blaga. Premica,
ki to ceno kaže grafično, je premica cene. To je hkrati krivulja povpra-
ševanja po proizvodih posameznega popolnega konkurenta (Johnston
1960; Tajnikar 2006a; 2006b; McGuigan, Moyer in Harris 2008; Re-
bernik 2008; Mas-Colell, Whinston in Green 2012; Krugman in Wells
2013; Pindyck in Rubinfeld 2013; Mankiw 2014; Besanko, Braeutigam
in Rockett 2015). Kratokoročno ravnotežje popolnega konkurenta gra-
fično prikazujemo v sliki 12.
