Page 133 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 133
Optimalna velikost izvajalcev zdravstvene dejavnosti 133
Ali je celoten dobiček, ki ga s približevanjem presečišču mejnih stro-
škov s ceno blaga maksimiramo, pozitiven ali negativen, je odvisno od
funkcij povprečnih stroškov. Če je funkcija povprečnih stroškov takšna,
da pri ravnotežnem obsegu proizvodnje cena presega povprečne stroške,
je dobiček pozitiven, če pa je cena nižja od povprečni stroškov, pa je celo-
ten dobiček negativen (Žižmond idr. 2005; Tajnikar 2006a; 2006b; Mc-
Guigan, Moyer in Harris 2008; Rebernik 2008; Jain in Khanna 2011;
Mas-Colell, Whinston in Green 2012; Krugman in Wells 2013; Pin-
dyck in Rubinfeld 2013; Mankiw 2014; Besanko, Braeutigam in Rockett
2015).
Na kratek rok bo proizvajalec proizvajal tudi, če je cena nižja od pov-
prečnih skupnih stroškov, vendar mora biti hkrati višja od povprečnih
variabilnih stroškov. V tem primeru se s celotnimi prihodki pokrijejo vsi
variabilni stroški in tudi del fiksnih stroškov. Njegova izguba je potem
enaka razliki med skupnimi fiksnimi stroški in pokritim delom teh stro-
škov. Če proizvajalec v tem primeru ne bi proizvajal, bi pri njem še ved-
no nastajali fiksni stroški, kar pomeni, da bi bila izguba posledično več-
ja, kot če proizvaja. Zato je najnižja cena, pri kateri je smiselno, da popoln
konkurent še proizvaja, tista, ki je na ravni minimuma povprečnih vari-
abilnih stroškov. Skozi to najnižjo točko teče tudi funkcija mejnih stro-
škov. Prav ravnotežna količina proizvodnje pa lahko ustreza tudi točki,
kjer se sekajo premica cena, funkcija mejnih stroškov in funkcija povpreč-
nih variabilnih stroškov. Tako točko imenujemo točka indiferentnosti
(Žižmond idr. 2005; Tajnikar 2006a; 2006b; McGuigan, Moyer in Har-
ris 2008; Rebernik 2008; Jain in Khanna 2011; Mas-Colell, Whinston in
Green 2012; Krugman in Wells 2013; Pindyck in Rubinfeld 2013; Man-
kiw 2014; Besanko, Braeutigam in Rockett 2015).
Dolgoročno ravnotežje pri popolni konkurenci
Dolgoročno ravnotežje popolnega konkurenta temelji na domnevi, da so
vsi proizvodni dejavniki variabilni. To pa pomeni, da lahko spreminja-
mo tudi obseg uporabe tistih proizvodnih dejavnikov, ki so bili na kratek
rok fiksni. Ker so to tisti proizvodni dejavniki, ki določajo velikost pod-
jetja, je na dolgi rok odločilno vprašanje, kako veliko naj bo podjetje. Ko
smo govorili o dolgoročnih povprečnih stroških in dolgoročni proizvo-
dni funkciji, smo spoznali, da so dolgoročni povprečni stroški opredeljeni
prav s spreminjajočimi se donosi obsega, ki nastanejo ob različnih velikos-
tih posameznih podjetij (Johnston 1960; Koutsoyiannis 1987; Tajnikar
2006a; 2006b; McGuigan, Moyer in Harris 2008; Rebernik 2008; Hen-
derson 2011; Krugman in Wells 2013; Messner 2013; Pindyck in Rubin-
Ali je celoten dobiček, ki ga s približevanjem presečišču mejnih stro-
škov s ceno blaga maksimiramo, pozitiven ali negativen, je odvisno od
funkcij povprečnih stroškov. Če je funkcija povprečnih stroškov takšna,
da pri ravnotežnem obsegu proizvodnje cena presega povprečne stroške,
je dobiček pozitiven, če pa je cena nižja od povprečni stroškov, pa je celo-
ten dobiček negativen (Žižmond idr. 2005; Tajnikar 2006a; 2006b; Mc-
Guigan, Moyer in Harris 2008; Rebernik 2008; Jain in Khanna 2011;
Mas-Colell, Whinston in Green 2012; Krugman in Wells 2013; Pin-
dyck in Rubinfeld 2013; Mankiw 2014; Besanko, Braeutigam in Rockett
2015).
Na kratek rok bo proizvajalec proizvajal tudi, če je cena nižja od pov-
prečnih skupnih stroškov, vendar mora biti hkrati višja od povprečnih
variabilnih stroškov. V tem primeru se s celotnimi prihodki pokrijejo vsi
variabilni stroški in tudi del fiksnih stroškov. Njegova izguba je potem
enaka razliki med skupnimi fiksnimi stroški in pokritim delom teh stro-
škov. Če proizvajalec v tem primeru ne bi proizvajal, bi pri njem še ved-
no nastajali fiksni stroški, kar pomeni, da bi bila izguba posledično več-
ja, kot če proizvaja. Zato je najnižja cena, pri kateri je smiselno, da popoln
konkurent še proizvaja, tista, ki je na ravni minimuma povprečnih vari-
abilnih stroškov. Skozi to najnižjo točko teče tudi funkcija mejnih stro-
škov. Prav ravnotežna količina proizvodnje pa lahko ustreza tudi točki,
kjer se sekajo premica cena, funkcija mejnih stroškov in funkcija povpreč-
nih variabilnih stroškov. Tako točko imenujemo točka indiferentnosti
(Žižmond idr. 2005; Tajnikar 2006a; 2006b; McGuigan, Moyer in Har-
ris 2008; Rebernik 2008; Jain in Khanna 2011; Mas-Colell, Whinston in
Green 2012; Krugman in Wells 2013; Pindyck in Rubinfeld 2013; Man-
kiw 2014; Besanko, Braeutigam in Rockett 2015).
Dolgoročno ravnotežje pri popolni konkurenci
Dolgoročno ravnotežje popolnega konkurenta temelji na domnevi, da so
vsi proizvodni dejavniki variabilni. To pa pomeni, da lahko spreminja-
mo tudi obseg uporabe tistih proizvodnih dejavnikov, ki so bili na kratek
rok fiksni. Ker so to tisti proizvodni dejavniki, ki določajo velikost pod-
jetja, je na dolgi rok odločilno vprašanje, kako veliko naj bo podjetje. Ko
smo govorili o dolgoročnih povprečnih stroških in dolgoročni proizvo-
dni funkciji, smo spoznali, da so dolgoročni povprečni stroški opredeljeni
prav s spreminjajočimi se donosi obsega, ki nastanejo ob različnih velikos-
tih posameznih podjetij (Johnston 1960; Koutsoyiannis 1987; Tajnikar
2006a; 2006b; McGuigan, Moyer in Harris 2008; Rebernik 2008; Hen-
derson 2011; Krugman in Wells 2013; Messner 2013; Pindyck in Rubin-
